Kultura podeželja

Recimo najprej: podeželska kultura in kultura podeželja. Je to eno in isto ali je razlika? Jo čutite? Ko sem se nedavno udeležil prvega sklica Slovenskega podeželskega parlamenta na gorenjskem vzhodu (na gradu Jable pri Mengšu), sem se vprašal tudi, kako je s kulturo našega podeželja?

Ko rečemo »podeželska kultura«, se to sliši precej omalovažujoče. Če jo primerjamo z mestno, se podeželska kultura navadno izkaže kot nekaj manjvrednega. Urbana kultura naj bi bila visoka, ruralna nizka ali vsaj nižja. V mestu imamo gledališča, dramo, opero in balet, koncertne dvorane in simfonične orkestre, še delujoče kinematografe, muzeje in galerije, zgodovinske arhive, knjižnice in knjigarne, umetniške šole … Na vasi ali v manjših podeželskih mestih pa najdemo kvečjemu kakšno izpostavo mestnih kulturnih institucij, sicer pa predvsem razna društva, v okviru katerih delujejo amaterske (»ljubiteljske«) gledališke in folklorne skupine, pevski zbori in pihalne godbe, dislocirani oddelek glasbene šole, komaj še kak kino, ponekod imajo manjšo muzejsko zbirko, izpostavo mestne knjižnice, samostojna knjigarna pa se ne bi mogla preživeti …

No, da ne bo nesporazuma: tudi v društvih se dogaja in dosega kakovostna kultura. A ni stalnica, odvisna je od tega, če se najdejo pravi ljudje ob pravem času na pravem mestu. Ne da bi se hvalil, naj navedem dva primera iz svoje osebne kulturne prakse. V žirovskem muzeju, ki ga upravlja Muzejsko društvo Žiri, postavljamo novo stalno muzejsko razstavo o čevljarstvu na Žirovskem. Zbirko so nabrali že naši predhodniki, novo postavitev pa smo poverili etnologinji mag. Titi Porenta, kustodinji Mestnega muzeja Radovljica, po novem tudi predsednici Slovenskega etnološkega društva; oblikovanje razstave pa arhitektki Beti Poljanšek Koman. Tako dobivamo v sodelovanju društvenih delavcev (posebej bi izpostavil dejavno vlogo Roka Klemenčiča, skrbnika žirovskih muzejskih zbirk) in strokovnjakinj privlačno muzejsko postavitev, urejeno po vseh načelih sodobne muzejske stroke. V istem društvu izdajamo v sodelovanju z založbo Pegaz International (ki jo v Ljubljani vodi naš rojak) tudi domoznanski zbornik Žirovski občasnik, ki se je v treh desetletjih izhajanja uvrstil med boljše primere tovrstnih publikacij na Slovenskem. Hočem reči, da gre za dva kulturna »produkta«, ki sicer sodita pod sintagmo podeželska kultura, hkrati pa dvigata kulturo našega podeželja.

Bili so časi, ko je imel vsak večji kraj na slovenskem podeželju vsaj svoj kino. Ko sem bil v prvi polovici šestdesetih žirovski osnovnošolec, so bile redne večerne filmske predstave trikrat na teden, ob sobotah, nedeljah in sredah. Osnovnošolci teh seveda nismo smeli obiskovati, bil pa je zmagoslaven občutek, ko smo šli že prvo soboto po končanem osmem razredu demonstrativno v večerni kino; to je bil svojevrsten vstop v svet odraslih. Pred tem pa smo lahko hodili gledat Vinetouja v nedeljsko matinejo (ob devetih dopoldne, ta ura je bila izbrana tudi zato, da bi šlo manj otrok k nedeljski maši), pozneje so bile matineje premaknjene na 17. uro. V zadnjih desetletjih 20. stoletja pa je bila hoja v kino dvojno udarjena; najprej jo je televizija, potem pa še pojav videokaset in devedejev; oboje je omogočilo gledanje filmov kar doma. Sedanja žirovska kinodvorana je bila odprta leta 1961. Pol stoletja pozneje lahko ugotovimo, da so na gorenjskem jugu redne filmske predstave samo še v Žireh in Škofji Loki. Včasih so bile, a jih že dolgo ni več v naslednjih okoliških krajih: Idrija, Cerkno, Železniki, Poljane, Vrhnika, Logatec. Zdaj so razen Žirov in Škofje Loke le v večjih, tudi več kot 40 kilometrov oddaljenih mestih: Kranj, Ljubljana, Postojna, Tolmin … Si lahko mislite, da prej našteti kraji oziroma mesta sploh nimajo več rednih filmskih predstav! Njihovi meščani in okoliški vaščani si sicer lahko filme ogledujejo doma, tudi v vaseh pod Blegošem ali na Vojskem, ali pa se zapeljejo v kak velikomestni Kolosej. A to ni isto, hoja v kino je ritual, način preživljanja sobotnih ali nedeljskih večerov. Informacijsko-komunikacijska globalizacija je filmu omogočila vstop v vsako vas in v samotne hribovske domačije, uničila pa je vaške in male mestne kinematografe. Rešili ali od mrtvih obudili bi jih lahko le podeželani sami, če bi se zavestno odločili, da bodo začeli spet »ritualno« hoditi v kino in tako po svoje prispevali k dvigu kulture podeželja?

Vso reč bi lahko postavili tudi drugače. Recimo, da vzamemo gorenjsko kulturno sceno kot celoto in jo postavimo ob bok ljubljanski. V tem primeru se je ne bi sramovali, a po mojem ne gre za to. Bolj ustrezna je notranja obravnava gorenjske kulture in delitev na urbano in ruralno znotraj nje. Vzemimo samo Kranj. Letos je dobil novo in sodobno Mestno knjižnico Kranj, tu sta Prešernovo gledališče in Gorenjski muzej, Enota za Gorenjsko Zgodovinskega arhiva Ljubljana, kinematografa »Kolosej De Luxe« (kakšno grozno preimenovanje legendarnega Kina Center!) in Planet Tuš … To pač ni podeželska kultura niti kultura gorenjskega podeželja proti Ljubljani, to je čisto s(p)odobna urbana kultura. Vprašajmo se raje, kako je s kulturo podeželja na Gorenjskem, zlasti v krajih, ki nimajo poklicnih kulturnih ustanov in so prepuščeni predvsem (ne)dejavnosti društev? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak v svojem kraju. In se hkrati vprašati, kaj lahko vsakdo od nas prispeva k dvigu te kulture? Bodisi za aktivnim udejstvovanjem v njej bodisi s »pasivnim«, a rednim obiskovanjem kulturnih prireditev – navsezadnje je tudi to dejavna kulturna drža. Kulturo podeželja lahko dvignemo le podeželani sami. Urbani umetniki in kulturniki lahko sodelujejo, a le na našo pobudo. Brez te prebujenja ne bo. Pa srečno in čim bolj kulturno novo leto 2012!