Globalni praznik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. december 2011 / 06:00

Kaj mislite, kateri je najbolj globalni praznik? Tak, da je skupen večini od sedmih milijard ljudi, kolikor nas je zdaj na Zemlji? Božič? Morda, a nisem prav prepričan. Božič kot verski praznik to gotovo ni, saj je kristjanov »le« dobri dve milijardi. Muslimanov naj bi bilo okrog poldruge milijarde, hindujcev skoraj milijardo, budistov vsaj pol milijarde … Božič ni državni praznik v dveh najbolj številnih državah na svetu, na Kitajskem in v Indiji. In še v številnih drugih ne. Po moji oceni je res splošni oziroma globalni praznik na tem svetu prvi maj kot praznik dela. Ta je priznan v večini držav, velikih in malih, redka izjema so ZDA, kjer je 1. maja »dan prava«. Čeprav se je ravno v Ameriki vse skupaj začelo, v Chicagu okrog prvega maja 1886 …

Še bolj oziroma najbolj globalni »praznik« na tem svetu pa je novo leto. Tega v prazničnem vzdušju pričakujejo v vseh državah, kjer velja gregorijanski koledar, skoraj po vsem svetu, res globalno. Vse bolj globalno pa postaja tudi tisto, za kar se uveljavlja ime »ameriški božič«. Glavni junak ni tega dne rojeni Jezus Kristus, ampak Božiček, mož, ki prinaša darila. Božička ni izumilo krščanstvo, ampak ameriški trgovski lobi, prva naj bi ga v svojem legendarnem oglasu lansirala globalna družba Coca-Cola. Pri tem božiču pravzaprav ne gre za praznik enega dne (25. decembra), ampak za celo nakupovalno obdobje v času pred božičnimi in novoletnimi prazniki. Gre za praznik potrošništva, stvar je v tem, da trgovci prodajo čim več daril, poštarji in drugi telekomunikatorji čim več papirnih in elektronskih voščilnic, pa zato, kdo bo postavil večjo in bolj osvetljeno in okrašeno božično drevo in drugo javno in zasebno okrasje … Baje si nekateri Evropejci, ki niso navdušeni nad ameriškim potrošniško usmerjenim božičem, že prizadevajo vrniti božiču evropsko podobo. V nemško govorečih deželah so v ta namen ustanovili gibanje »Weihnachtsmannfreie Zone«, gibanje za »območje brez Božička«.

Temu gibanju bi se pridružil tudi podpisani. Navijam za Miklavža in dedka Mraza, ta dva sta naša, prvi že dolgo, drugega so po revoluciji uvozili iz Sibirije, a se je prijel in zdaj je naš. Božička pa so uvozili trgovci in se, žal, tudi že prijema. No, naj bo, bomo pa trikrat in trojno obdarovani. Ozrimo se raje še enkrat na globalnost in univerzalnost bližnjih praznikov. Rekli smo, da je najbolj globalni praznik novo leto, 1. januar. Pa ima ta praznik tudi kakšno univerzalno sporočilo? Po mojem ne, globalen je zato, ker ga pač vsi praznujemo. Nadvse univerzalno pa je še vedno oznanilo, ki naj bi ga okrog leta 0 objavil Gospodov angel, mi pa ga poznamo po zapisu v evangeliju po Luku: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) O prvem delu oznanila, ki govori o Bogu in njegovi slavi, bi se verniki različnih religij hitro sporekli, čeprav je Bog že po svoji naravi lahko samo eden, kakorkoli že ga kdo imenuje. O tem, da si vsi na tem svetu želimo miru, vsaj načelno, pa menda ne kaže razpravljati. Bistvo je v tem, da moramo ta mir privoščiti vsem, ne le tistim, ki so po volji temu ali onemu zemeljskemu bogu oziroma tej ali oni tosvetni oblasti. Ko je Lenin izrekel slovito geslo »Oblast sovjetom, zemljo kmetom, mir ljudem!«, je načelno morda res mislil na vse ljudi, v resnici pa le na tiste, ki so bili za novo, sovjetsko oziroma njegovo oblast. V božičnem voščilu pa moramo biti dosledni in zaželeti miru vsem. Ravnajmo po zlatem pravilu – kar privoščimo sebi, moramo tudi drugim.