V Cannes popravit glavo

Ko fantje skupaj staknemo glave, vedno kaj pametnega naštudiramo. Ne, ne bomo kupovali nove, raje bomo poskušali popraviti staro glavo.

Nedelja je mimo. Spomin na to, kako močno med letom na človekov fizični in psihični ustroj pritiska teža ponedeljka, na potovanju vselej zbledi, pravzaprav izgubi ves svoj pomen. Namreč, tistega dne v Antibesu smo se prav veselili ponedeljka, saj je to pomenilo, da se bodo odprli Citroënovi servisi, kjer naj bi, kakopak »v domovini spačka« brez težav uredili zadevo s pobeglo svečko. A ni bilo povsem tako. Medtem ko sta Slavc in Aljaž demontirala eno, torej problematično od obeh glav, spaček ima namreč tako imenovan bokser motor - na vsaki strani en cilinder, v katerem bata potem na neki način »boksata« skupaj …, sem se sam z računalnikom spravil k recepciji na wireless poiskat ustrezen servis, seveda čim bližje. Najdemo enega v »domačem« Antibesu, a nas tam kaj hitro spravijo nazaj na trdna tla. Servis je bil seveda lep, urejen, v delavnici smo videli celo en mehari (avto iz družine spačkov) in si mislili, tu pa bo … Pa ni bilo. Sicer zelo prijazen fant okrog tridesetih, tu stranke očitno sprejemajo v suknjičih, urejeni kot za na borzo, nam razloži, da navojev za svečke v glavo motorja pa ne urezujejo, dal pa nam je naslov neke trgovine z rezervnimi deli v Cannesu, kjer so pravi mojstri in znajo tako rekoč vse. Gremo, kaj pa nam drugega preostane.

Filmsko mesto je od Antibesa sicer oddaljeno le kakih petnajst kilometrov, a preden smo v industrijski coni našli predlagano prodajalno in delavnico, je kar trajalo. V prodajalni sedemmetrski pult, za njim trije prodajalci in blagajničarka, pred pultom pa kar nekaj domačih mojstrov in mehanikov, ki so potrebovali razne kose za mehanična popravila. Ko pridemo na vrsto, vržemo glavo na mizo in pokažemo pojeden navoj svečke ter nekako razložimo, kaj bi radi. Mladinec za pultom nekaj razlaga in zmiguje z glavo, šef, kot smo ga prepoznali na veliki skupinski sliki firme v ozadju prodajalne, pa s prižgano cigareto v ozadju (saj veste, tudi Francija je v EU) samo mirno reče, pokličite mi Francoisa. Če se dobro spomnim, mu je bilo ime Francelj. Majhen z očali na štrikcih, sivina las bi ga uvrstila v šestdeseta leta, prime v roke glavo, pogleda, obrača zadevo levo in desno in reče, bomo naredili. Nam pa usta do ušes. Čez dva dni zjutraj. Nam usta nazaj. Lahko kaj prej, ker gremo naprej po Provansi. »Potem pa jutri ob 17. uri. Stalo vas bo okrog 60 evrov.«