Dober gospodar ne vidi v gozdu samo dobička

"Biti skrben lastnik gozda - to pomeni, da na gozd ne gledaš samo skozi trenutne koristi in dobiček," pravi Janez Vrhunc z Rudnega, dobitnik letošnjega priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda na kranjskem gozdno gospodarskem območju.

Ko smo se prejšnji petek skozi Besnico in Dražgoše peljali na Rudno, na Žagarjevo kmetijo, kjer od leta 2008 gospodari Janez Vrhunc, letošnji dobitnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda na kranjskem gozdno gospodarskem območju, smo lahko med vožnjo opazovali, kako zelo gozdnata je pokrajina - kamor seže oko, skoraj samo gozd, vmes le nekaj travnikov in pašnikov, pa naselja, poti … Ob pogledu z vrha in od daleč je gozd videti kot zelena kulisa, za katero se »skrivajo« pohodniki, gobarji in drugi naključni obiskovalci, a tisti, ki z gozdom gospodarijo in se z gozdom preživljajo, imajo drugačno zgodbo, drugačen pogled …

Kmetija Pr' Žagarju na Rudnem ima globoke korenine, družinsko drevo kaže, da se priimek Vrhunec ohranja v rodbini že od sedemnajstega stoletja dalje. Da se bo rod Vrhuncev nadaljeval, tudi za naprej dobro kaže. V sožitju trenutno živijo štiri generacije: ata Gabrijel in mama Ančka, njegov sin Janez in žena Štefka ter njun sin Janez s partnerko Špelo ter dveletnim sinom Matevžem in tri mesece staro hčerkico Petro.

Kupili devetindvajset hektarjev gozda

Da imajo pri hiši opraviti z gozdom in z lesom, pove že hišno ime – Pr' Žagarju. Manjšo žago za razrez hlodov, predvsem za lastne potrebe, še imajo, a bolj kot z žagarstvom se ukvarjajo z gozdarstvom, ki je glavna dejavnost. Kmetija obsega dvainpetdeset hektarjev gozda in sedem hektarjev kmetijskih zemljišč, v hlevu redijo dvanajst goved, med njimi so tudi bohinjske cike, ter še dve, tri kobile. V zadnjih letih so se gozdarsko okrepili, kupili so devetindvajset hektarjev gozda, nekaj od tega tudi v bližini Ljubljane. »Kmetija je v preteklosti doživljala različne vzpone in padce, zdaj smo v obdobju vzpona. Želimo jo toliko povečati, da bi postala samooskrbna in da bi vsaj dvema lahko zagotavljala delo in dohodek za preživljanje,« pravi gospodar Janez in dodaja, da so na razpisu kandidirali tudi za pridobitev koncesije za izkoriščanje državnih gozdov, a se jim zdi, da je to bolj pesek v oči. »Prostih gozdnih površin, za katere bi jim država lahko podelila koncesijo, ni, tistih, ki bodo proste po letu 2016, pa se bodo sedanji koncesionarji zelo oklepali.«

Ko bodo v letošnjem in prihodnjem letu zgradili še 1,8 kilometra vlak, za kar jim je uspelo pridobiti nekaj denarja tudi na razpisu, bodo gozdovi dokaj dobro odprti za gospodarjenje, izjema so le gozdovi v Ljubljani, ki so še zaprti. Največjo naravno katastrofo so doživeli leta 1996, takrat jim je žled polomil dva hektarja gozda. »Zdaj tam rastejo že pet, šest metrov visoke smreke. To je lep sestoj, na katerega smo ponosni, saj kaže na to, kaj se s skrbno nego da narediti,« pravi Janez in dodaja: »Marsikdo misli, da je lep le gozd, v katerem so sami debeljaki. To ni res, v gozdu morajo biti primerno zastopane vse razvojne faze. Če imaš samo debel les, to pomeni, da si preveč »šparoven«. Za tistega, ki ima takšen gozd, je to dobro, a za potomca je lahko dvorezen meč. Ko bo okusil finančni donos takšnega gozda, bo začel pretirano sekati. In če potem v izsekanih gozdovih ne bo negoval mladega sestoja, še sto let ne bo imel debelega lesa.«

Mufloni otežujejo pomlajevanje

Pri Vrhuncu sekajo manj, kot bi lahko – okrog 150 kubičnih metrov na leto, pri tem pa dajejo prednost redčenju, poseku suhega drevja, »lubadark« in drugega manj vrednega. »Zelo pomembna se nam zdi nega gozdov. Stari oče Gabrijel je na teden povprečno dva dni v gozdu – čisti mlade sestoje, opazuje spremembe … Ko se vrne domov, nam pove, kaj vse je treba narediti,« pravi gospodar Janez, ki se s partnerko in sinom običajno odpravi v gozd v nedeljo. »Mi ne gremo na nogomet ali na košarko, ampak v gmajno. Morda se bo komu to zdelo malo čudaško, ampak … Že majhnega otroka je treba navaditi na gozd, tako kot so navadili tudi mene. O gozdovih se doma veliko pogovarjamo, včasih tudi po dve uri skupaj, pa se še vsega ne zmenimo.«

Z lubadarjem nimajo težav, vedno, ko se je pojavil, so zelo hitro reagirali, tudi po eno »lubadarko« so šli v gozd. Še največ problemov imajo z divjadjo, ki jim je otežila pomlajevanje sestoja. Pred sedmimi leti so posadili tri tisoč sadik smreke, ki pa so doslej bolj malo zrasle. »V bližini je krmilnica. Ko so jo lovci pozimi nabasali s senom, so mufloni hodili do nje prek našega in se pri tem spravili še nad smrekove vršičke. Letos smo dosegli, da bo krmilnica prazna,« pravi Janez, ki je tudi kot lovec prepričan, da je divjadi preveč.

Priznanje predvsem za očeta in starega očeta

In kaj naredijo s posekanim lesom? Les, ki ga potrebujejo na kmetiji, razžagajo na lastni žagi, drugega prodajo kot hlodovino, vsako leto napravijo tudi od petdeset do šestdeset »kubikov« drv, s katerimi oskrbujejo sorodnike, sosede ... Ni jim vseeno, kaj se dogaja z žagarskimi obrati in z lesno industrijo. »Še pred petnajstimi leti so bile v okolici Jelovice štiri močne žage, zdaj je samo še ena,« pravi Janez in dodaja, da je za kakovosten les odkupna cena še dokaj dobra, za slab les pa zelo slaba. Izkušnje iz domačega gozda mu zelo koristijo tudi kot samostojnemu podjetniku, ki od leta 2006 izvaja gozdarske storitve – od poseka in spravila lesa do nege gozda. Skupaj z dvema zaposlenima na leto poseka okrog štiri tisoč kubičnih metrov lesa, od tega od 2.200 do 2.500 »kubikov« v državnih gozdovih, s katerimi kot koncesionar gospodari Gozdarstvo Gorenjska, ostalo pa v zasebnih gozdovih. »Pri delu je zelo pomembno, da po poseku vzpostavimo gozdni red. To je naša konkurenčna prednost,« pravi Janez in ob tem poudari: »V našem okolju je kar veliko gozdarskih ekip, a vse delajo kvalitetno – ne samo mi, tudi drugi.«

Janez je priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda vesel. Pravi, da je predvsem spodbuda za naprej in obveznost, da tudi sam vzgoji naslednika, ki bo skrbno ravnal z gozdom. Predvsem pa je to priznanje za očeta Janeza in starega očeta Gabrijela, ki sta najbolj zaslužna, da so gozdovi »v odlični kondiciji in vzorno negovani«, kot so v obrazložitev zapisali v zavodu za gozdove. Janez z zavodom dobro sodeluje, udeležil se je različnih njihovih tečajev, bil pa je tudi na izobraževanju na gozdarski in lesarski šoli v Postojni.