Nočem imeti črne pike, ker sem bila na psihiatriji

"Pred letom in pol sem bila hospitalizirana v Begunjah zaradi poskusa samomora. Vedno sem vedela, da nekaj ni v redu z mojimi možgani, ljudje pa so se mi umikali, govorili o meni, da sem čudna, zmešana ..." (Snežana)

Snežana je ena od mnogih, ki se je v nekem obdobju svojega življenja srečala s težavami v duševnem zdravju. Po ocenah naj bi se z eno od oblik teh težav v prihodnje srečal že vsak peti človek. »V tem tempu življenja se ocenjuje, da bo težave v duševnem zdravju imelo kar dvajset odstotkov ljudi,« pravi Božo Pogačar, nedavno upokojeni dolgoletni direktor Centra za socialno delo Jesenice, ki je dobršen del svoje poklicne poti posvetil prav zagotavljanju pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju. V devetdesetih letih so se namreč na jeseniškem centru za socialno delo nenadoma soočili z velikim povečanjem števila duševnih stisk med ljudmi. »Na Jesenicah je v devetdesetih letih zaradi propada železarne kar čez noč nastala visoka brezposelnost in grozljiva kriza, v ljudi se je naselil strah in velika negotovost, kako preživljati družine. Na žalost so se bili ljudje prisiljeni začeti pehati zgolj za preživetje, izginjale pa so moralne norme v družini in v družbi. Huda stiska je povzročila velike spremembe tudi na področju duševnega zdravja,« pravi Pogačar. Takrat je bilo institucionalno slabo poskrbljeno za ljudi s težavami v duševnem zdravju, na voljo je bila le namestitev v psihiatrični bolnišnici. Zato so si na centru začeli prizadevati, da bi na Jesenicah dobili tudi kakšen dodaten program, kot dopolnitev pomoči ljudem s težavami v duševnem zdravju. Velik korak naprej je zato pred desetimi leti pomenilo odprtje enote Ozare, nevladne organizacije, ki deluje na področju duševnega zdravja. »Začeli smo v skromnih prostorih, kjer smo se z ljudmi, ki so prišli iz psihiatrične bolnišnice, pogovarjali, družili … Danes v jeseniški enoti Ozare delamo štiri strokovne delavke, pomagajo pa nam neprecenljivi prostovoljci. Okrevanje ljudi s težavami v duševnem zdravju je proces krepitve moči. Pomembno je, da povedo, kaj želijo in kaj potrebujejo, in da je njihov glas slišan,« poudarja Maja Kunčič, vodja jeseniške enote Ozare. Zaradi potreb uporabnikov je Ozara na Jesenicah kmalu odprla tudi stanovanjsko skupino za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki je še danes edina na Gorenjskem. Poleg Ozare na zgornjem Gorenjskem deluje tudi enota Šenta in delo obeh nevladnih organizacij je zelo pomembno, pravi Božo Pogačar. A kot opozarja, je tovrstne pomoči še bistveno premalo glede na vse stiske in krize, ki jih doživljajo ljudje. Zato bi na zgornjem Gorenjskem morali dobiti tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, saj krize in stiske vplivajo tudi na odnose v družini, ter enoto zavoda Hrastovec s stanovanjskimi skupinami, dnevnim varstvom in mobilno službo, še opozarja Pogačar.

Načrt življenja po odpustu iz bolnišnice

»V psihiatrični bolnišnici mi je bilo lepo, osebju je bilo mar zame, znali so me poslušati, poleg tega so bili tam ljudje s podobnimi težavami. A po dveh mesecih sem morala oditi, čeprav se nisem čutila dovolj močna za odhod domov. Vrnila sem se k nerazumevajočemu partnerju, agresivnim otrokom in mobingu v službi … Brez pomoči, ki sem jo dobila od koordinatorke obravnave v skupnosti, mi ne bi uspelo …« (Snežana)

Velik korak naprej pri vključitvi posameznika nazaj v življenje, ko zaključi psihiatrično zdravljenje, pa pomeni pomoč koordinatorjev obravnave v skupnosti, ki so leta 2009 začeli delovati na centrih za socialno delo. Tista, ki je po odpustu iz psihiatrične bolnišnice pomagala Snežani, je bila Marjetka Kozjek Šurc s Centra za socialno delo Jesenice. Koordinatorji obravnave v skupnosti pomagajo ljudem, ki ne rabijo več oskrbe v psihiatrični bolnišnici, a po odpustu domov potrebujejo pomoč pri urejanju življenjskih razmer, vključevanju v vsakdanje življenje, psihosocialno rehabilitacijo … »V dveh letih sem ugotovila, da ima večina uporabnikov hude stanovanjske in finančne probleme, težave s službo ... Naš cilj je, da uporabniku zagotovimo kakovostno podporo, ki je prilagojena njegovim potrebam in je stalna, obenem pa mu omogočimo dostop do virov pomoči,« je povedala Kozjek Šurčeva. In kako sploh pridejo v stik z uporabniki? »Iz psihiatrične bolnišnice nas obvestijo, da se bo posameznik vrnil v skupnost in prvi stik z njim navežem že v bolnišnici. Uporabnika seznanim z možnostmi, postopki in če privoli v obravnavo, začneva pripravljati načrt, zapiševa njegove cilje, ukrepe glede stanovanja, socialne varnosti, zaposlitve, podpore pri dnevnih opravilih, socialnih stikov, narediva seznam ljudi, ki bi mu lahko pomagali … Gre za neke vrste načrt življenja po odpustu iz bolnišnice. Bistveno pa je, da je posameznik pripravljen na spremembe v svojem življenju in da je v procesu pripravljen sodelovati.« Nato skličejo multidisciplinarni tim, v katerem je poleg uporabnika tudi njegov psihiater, socialna delavka, zastopnik, lahko tudi svojci, prijatelji, predstavniki nevladnih organizacij, skratka vsi, ki lahko pomagajo. »Pomembno je, da se naslonimo na potrebe posameznika in da je posameznik slišan,« poudarja Marjetka Kozjek Šurc.

Več razumevanja, manj stigme

»Žalosti me, da ni denarja za nas, ki nas označujejo kot 'psihiatrične'. Sama si psihoterapije finančno ne morem privoščiti. Zato je dobro, da obstajajo vsaj nevladne organizacije in prostovoljci, da vidiš, da je nekomu mar.« (Snežana)

Da se zaradi sprememb v družbi in vse bolj stresnega življenja povečuje število ljudi, ki trpijo za depresijo in tesnobo, potrjuje tudi psihiater Jure Bon iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Zato bi država morala zagotoviti več denarja za zdravljenje bolezni možganov, je prepričan. Žal pa se dogaja ravno obratno, zdravstvena zavarovalnica namenja vse manj denarja za ta segment. Po Bonovih izkušnjah bi bil za obravnavo pacienta s psihotično motnjo nujen obisk vsaj enkrat na dva meseca, zanj pa bi zdravnik moral imeti vsaj dvajset minut časa. A realnost je drugačna, čakalnice so polne, čakalne dobe pa dolge … Če bo država še zmanjšala sredstva, bo v prihodnje psihiater videl pacienta le še štirikrat na leto, je opozoril Bon. A kaj bo to pomenilo za paciente?!

»Treba je govoriti o tem problemu, opozarjati na težave in apelirati na državo, da naredi več na tem področju,« se strinja tudi Anita Bregar, direktorica Centra za socialno delo Jesenice, ki je s tem namenom (skupaj z jeseniško enoto Ozare) nedavno pripravil tudi okroglo mizo o problematiki duševnega zdravja. »Njen namen je bil pregled stanja na področju duševnega zdravja, kakšne so razmere danes, kako sodelujemo, kje so še viri moči in s kakšnimi izkušnjami se srečujejo uporabniki,« je povedala Bregarjeva. Kot je dodala, pa je bil eden od namenov srečanja tudi ta, da se o težavah v duševnem zdravju govori bolj naglas, da se zmanjšuje stigmo in da se vzpostavi zavedanje, da se v duševni stiski v določenem obdobju svojega življenja lahko znajde prav vsakdo.

»Danes se učim, da je situacijo, v kakršni se znajdeš, treba sprejemati. Začela sem tudi glasno govoriti o svoji bolezni, ki je bolezen kot vsaka druga. Nočem imeti črne pike, zato ker sem bila na psihiatriji, ker je nekaj narobe z mojimi možgani, kot nima črne pike nekdo, ki ima, denimo, visok pritisk … Rada bi, da ljudje o tem govorimo, vsak glas je pomemben, da bo več razumevanja in manj stigme …« (Snežana)