Komentar: Zmagovalec in poraženec

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 9. december 2011 / 06:00

Na letošnjih parlamentarnih volitvah se je znova izkazalo, da se volivci o svojih favoritih odločijo tako rekoč ob volilni skrinjici. Javnomnenjske ankete, ki običajno precej realno napovedo volilne izide, so letos vse do konca nakazovale zmago SDS in drugo mesto Pozitivne Slovenije. V nedeljo pa se je obrnilo drugače.

Težko bi rekli, da so se družbe, ki raziskujejo javno mnenje in testirajo razpoloženje ljudi pred volitvami, letos uštele. V anketah vselej pomemben delež anketiranih ostane neopredeljenih ali na vprašanje, kako bodo volili, ne želi odgovoriti. Takšnih je bilo v anketi, ki jo je v petek pred volitvami objavil Gorenjski glas, nekaj manj kot petina. Ko po nedeljskih volitvah primerjamo napoved z realnim stanjem, bi lahko pritrdili temu, da je na volitvah zmagovalna stranka pobrala glasove neopredeljenih in k volitvam spodbudila tiste, ki nanje niso nameravali. Napoved, da bo za Listo Zorana Jankovića glasovalo 17,6 odstotka gorenjskih volivcev, je bila daleč presežena. V resnici je ta stranka na Gorenjskem dobila 30,6 odstotka glasov, torej je za zmagovalko glasovalo 13 odstotkov več volivcev od napovedanega. Slika po volilnih okrajih kaže, da je za zmagovalko glasovalo od 8 do največ 18 odstotkov volivcev več, kot je pokazala anketa. Deleži glasov, ki jih na volitvah dobila SDS, pa se ne razlikujejo veliko od napovedi iz ankete. Stranka je v gorenjski volilni enoti dobila manj kot odstotek manj od napovedi, po volilnih okrajih so odstopanja nekaj večja, od enega do petih odstotkov, tako v plus kot v minus.

Kako pojasniti, da je stranka Zorana Jankovića na volitvah zmagala in stranka Janeza Janše izgubila? Vedeti moramo, da se ljudje, ki v državni zbor volijo stranke, večinoma istovetijo z njihovimi vodji. Tudi tokrat so jih poosebili v dveh močnih avtokratskih osebnostih, saj so očitno ocenili, da Slovenija v težkih časih potrebuje močno vodstvo in ne blage in koalicijskim partnerjem popuščajoče osebe. Da so se odločili za Jankovića, ne Janšo, pa kaže odgovor iskati v strategiji volitev. Jankoviću je uspelo aktivirati volivce, ki morda sploh niso nameravali iti na volitve, ali pa spodbuditi tiste, ki so nameravali dati svoj glas komu drugemu, da so si v zadnjem hipu premislili. Slednji pripadajo večinoma levemu volilnemu telesu, ki v Jankoviću ne vidijo toliko človeka levičarskih prepričanj in socialdemokratsko usmerjenega programa (ob njegovi politiki in življenjskem stilu bi ga težko imeli za takega), temveč nasprotnega desnemu, torej Janševemu političnemu polu. Politični analitiki tudi menijo, da je za Jankovićevo zmago »zaslužna« (ali pa »kriva«) tudi volilna abstinenca dela volivcev, ki običajno podpirajo desnico. Izgubo glasov SDS je pripisati tudi dejstvu, da so nekateri njeni volivci izbirali druge stranke z desnice. Slednje dokazuje tudi primerjava na naših grafikonih, saj so razen stranke SD vse druge dobile odstotek ali dva več, kot je bilo napovedano pred volitvami. Je temu botrovalo prepričanje sicer Janševi stranki zvestih volivcev, da jim je že vnaprej zagotovljena zmaga, kar jih je uspavalo in se volitev niso udeležili? In enako prepričanje jih je lahko nagnilo tudi k odločitvi za katero od drugih desnih strank, češ da bo zmagovalec Janša potreboval podporo za sestavo desne koalicije.

Oba najmočnejša protagonista letošnjih volitev sta imela pred volitvami podobno izhodišče in sta morala v volilni kampanji odgovarjati na neprijetna vprašanja glede svojih domnevno nečistih poslov. Na zadnjem soočenju na javni televiziji pa Janeza Janše ni bilo, ker se je udeležil soočenja na manjši komercialni televiziji. S tem je zamudil priložnost, da javnosti pojasni, kaj je bilo s spornimi zamenjavami nepremičnin. Zoran Janković je bil tam in je to priložnost imel. Je morda navsezadnje odtehtalo tudi zadnje soočenje?