Blišč in beda zimskošportnega sejma

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 22. november 2011 / 06:00

Včasih smo mu pravili smučarski sejem. Danes je to zimskošportni sejem. Včasih je bila zima smučanje. Danes je zima še kaj drugega kot smučanje. Včasih … Danes … Časi so se spremenili. Slovenci še smučamo in Slovenci bomo vedno smučali. Tolažba? Resnica? Oboje. Sprehod skozi zimskošportni sejem zadostuje, da se opazi, kako močno je kriza stisnila za vrat nas vse, ljubitelje zimskih športov. Kriza nas je streznila. Dogaja se to, kar se dogaja v vsaki krizi, le da smo mi to že malce pozabili. Danes je normalno, da otroku kupimo rabljeno opremo, ker jo itak preraste v eni sezoni. Od začetka naše samostojnosti pa do tri ali malce več let nazaj, pravzaprav od takrat, ko so cene smučarskih vozovnic, cene smučarske opreme pobegnile našim mesečnim zaslužkom, smo se obnašali, kot bi smučali po modnih pistah, ne po povprečno urejenih smučiščih. Naši žičničarji so bili dvajset let tako prepotentni, da ti niti sidra niso hoteli podati, če niso bili oblečeni v bundo zadnjega modnega krika. Lastniki smučišč so ob zelenih zimah naštevali milijonske izgube, ko pa so bile zime radodarne, so poročali o slabih zaslužkih, povezanih s pozitivnimi ničlami. Nihče jim ni zameril, ker smo vsi imeli radi smučarijo in vsi smo si lahko privoščili tudi družinsko smuko. Zimskošportni sejem so okupirali trgovci z novo opremo, rabljena je ostala v domeni tistih redkih, ki so se zavedali, kako pomemben je vsak tolar. Bili smo smučarski gurmani. Več nas je bilo po italijanskih, francoskih in avstrijskih Alpah, Dolomitih kot pa v domači smučini. Obrestovalo se nam je tako, da si danes komaj privoščimo smuko na smučiščih, na katera še pred kratkim naše smuči niso zavile, ker smo bili manekeni v reklamnih spotih naših mondenih strmin. Bilo je fino. Zdaj so redki, ki imajo prtljažnik za smuči na strehi avtomobila, še redkejši tisti s sezonsko karto v žepu. Redke so družine, ki skupno uživajo na smučeh, krajše so vrste pred vlečnicami, redko so zasedena parkirišča v smučarskih središčih, redki so sploh tisti, ki gredo na smuči, in redki so tisti, ki si kupijo novo opremo zato, da bodo šli dvakrat ali trikrat na sneg. Ampak, mi imamo še vedno radi bele strmine. Kriza pa nas je opozorila, da pozimi lahko uživamo tudi na drsalkah, tekaških smučeh, krpljah, sankah, turnih smučeh ali samo v sprehajanju po snegu z vključenim obveznim kepanjem. Kriza nas je opozorila, da imamo lahko iste smuči tudi dve sezoni zapovrstjo, mogoče tri, štiri, pet sezon; vemo, da je naša oprema še vedno zelo kvalitetna za naše smučarske užitke. Dobili smo opozorilo, da je drsanje na poledenelem jezeru ne samo romantično, ampak enkratna športna rekreacija za celo družino. Da so stare sanke še v odličnem stanju in da je krpljanje nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi v zimskem času. Težki časi so nas opogumili, da gremo na zimskošportni sejem pogledat, kaj se da uporabnega in že uprabljenega dobiti za nas in naše otroke, kaj lahko prodamo, da lahko kupimo. Prišli smo v obdobje trideset let nazaj, ko nas je stabilizacija skušala oddaljiti od smučin, a nas je še bolj približala. Enako se bo, kot kaže, zgodilo s svetovno krizo, ki nam ne bo mogla izključiti gondol in vlečnic. Slovenci se znajdemo. Slovenci smo znani po tem, da se znajdemo v vsaki situaciji, in tudi tokrat smo se. Požrli smo nekaj svojega ponosa in nekaj razvad in spet začeli živeti tako, kot smo nekoč že in smo vmes za dvajset let pozabili na to.

Sprehod skozi zimskošportni sejem opozori, da so časi težki in da zato moramo zaživeti malce drugače. To pomeni bolj razumno, veliko skromneje, a z nič manj užitka. Bele strmine nas bodo počakale, in če na sebi ne bomo imeli zadnjega krika Elanovih smuči ali ne imeli zadnje kolekcije Alpininega udobja, še ne pomeni, da smo reveži, niti ne pomeni, da ne bomo uživali. To ne pomeni, da je slabo, niti ne pomeni, da moramo nehati smučati.