Gojitelj pernatih pismonoš

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. november 2011 / 06:00

Gojitelj poštnih golobov Boris Baloh kot edini Gorenjec s svojimi golobi te dni tekmuje na prestižnem mednarodnem tekmovanju v Južni Afriki. Golobi lahko preletijo tudi tisoč kilometrov.

Golobi pismonoše so vse prej kot zgolj male, pernate živali, ki jih navadno srečujemo v mestih, saj so si skozi zgodovino s svojo pomembno vlogo marsikje prislužili veliko spoštovanje. Zaradi svoje sposobnosti, da se orientirajo po magnetizmu Zemlje in se praktično od koder koli vrnejo na svoj dom, so jih v času pred sodobnimi tehnologijami s pridom izkoriščali na bojiščih, od koder so domov prenašali pomembna sporočila o poteku bitk. Ponekod so tem malim vzdržljivim ptičem postavljali celo spomenike, in čeprav se je njihova prvotna poštarska vloga zaradi sprememb načina življenja sčasoma izgubila, golobi pismonoše tudi danes ostajajo strast številnih ljubiteljskih gojiteljev.

V Sloveniji je takšnih več kot sto, med njimi tudi Boris Baloh iz Most pri Komendi, ki se z njimi ukvarja že od mladosti. »Veselje z golobi imam že od svojega trinajstega leta. Začelo se je sicer z navadnimi golobi, saj teh športnih golobov pismonoš takrat ni bilo mogoče dobiti. Medtem ko mladih to danes skorajda ne zanima več, nas je bila takrat v Komendi skupina fantov, ki smo se skupaj navduševali zanje, lovili pa smo jih v zvonikih v komendski in zaloški cerkvi,« se začetkov spominja Boris Baloh, ki je že vrsto let član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonošarjev Komenda. V svojem golobnjaku jih ima danes okoli trideset, pred leti pa jih je bilo celo več kot 120, a živali zahtevajo svoj čas, veliko pozornosti in treningov, česar pa ob službi in družini večkrat zmanjka. S posebnim veseljem razlaga, da golobi doživijo tudi po dvajset let, da so izjemno vzdržljivi, saj lahko preletijo tudi po tisoč kilometrov, da so velika motnja njihove sicer odlične orientacije elektromagnetna sevanja raznih oddajnikov, veter in dež, največ pa jih pogine zaradi različnih ujed, ki so njihov največji sovražnik. Trenirati jih začne, ko so stari le nekaj mesecev. Najprej jih odpelje kakšnih dvajset kilometrov od doma, nato petdeset in tako naprej in skoraj vedno se vrnejo v domač golobnjak, ki ga imajo za svoj cilj. Njihova hitrost je okoli devetsto metrov na minuto, najhitrejši pa letijo tudi s 1700 metri na minuto, zaradi česar so bili v stari Jugoslaviji, ko je bilo takšnih tekmovanj res veliko, iz katerega koli konca naše nekdanje skupne države doma v zgolj nekaj urah.

Razpad Jugoslavije je močno vplival na tovrstna tekmovanja, saj so nove državne meje birokracijo na tem področju močno zaostrile, s tem pa so tekmovanja postala tudi dražja. A kljub temu se je Boris Baloh letos odloči, da se s svojimi golobi pomeri med svetovno elito, saj se je prvič odločil za udeležbo na enem največjih mednarodnih tekmovanj v Južni Afriki, kjer sodeluje kot edini Gorenjec in eden redkih Slovencev. »Tri golobe, ki sestavljajo eno ekipo, sem na jug Afrike poslal z letalom, tam pa jih bodo organizatorji navadili na nov dom, saj morajo vsi golobi imeti skupen cilj, do katerega letijo. Na tekmovanju sodeluje več kot šest tisoč golobov iz 37 držav, čaka pa jih trimesečna tekma, na kateri bo 28 tekem in treningov. Finalna tekma na 550 kilometrov bo konec januarja, v tem prvem mesecu pa se je izgubilo ali poginilo že več 1300 golobov, zato je velik uspeh že to, če pridejo do cilja. V tujini je ta šport močno razvit – gojitelji iz Nizozemske, Nemčije, Belgije, tudi Kitajske imajo cele ekipe veterinarjev, ki bedijo nad njihovimi golobi, zato najdražji dosegajo ceno tudi do deset tisoč evrov,« razlaga Baloh, medtem ko njegovi golobi opravljajo dopoldanski trening nad strehami Most.

Golobe nazaj v golobnjak brez težav prikliče z žvižgom. Enkrat dnevno jih hrani z ječmenom, koruzo ali pšenico, pred tekmami pa je hrana še boljša, saj vsebuje po 18 različnih semen, elektrolite, vitamine, česnovo olje, pivski kvas … Tudi cepljeni so dvakrat letno, a kljub stroškom in obveznosti prinašajo te živali obilo veselja in sprostitve. »Na vse lahko pozabiš,« še pravi komendski gojitelj, ki je za golobe pismonoše navdušil tudi svojega mlajšega sina Urbana.