Mojster fotografije in preživetja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 18. november 2011 / 06:00

Na 110. Glasovi preji, na kateri smo ob stoletnici rojstva Vladimirja Simončiča, bolj znanega pod firmo Foto Vlastja, besedovali o njegovem življenju in delu, sem si najbolj zapomnil ugotovitev dr. Primoža Lampiča, da je bil pokojni mojster fotografije obdarjen z neverjetno količino energije, s katero se je v življenju soočil s številnimi preizkušnjami in prestal tudi več bližnjih srečanj s smrtjo ...

Ob tem sem se spomnil, da sem Mojstru – tako ga je tituliral Franc Temelj, mi drugi pa za njim – pred tremi desetletji v 17. številki Žirovskega občasnika, ki je izšla decembra 1990, nekaj tednov pred plebiscitom, na straneh 89-97 objavil njegove spomine z naslovom Slovenska usoda iz dveh vojn. Kratka reč, a zelo strnjena in lepo berljiva. Ko zdaj prebiram monografijo dr. Lampiča z naslovom Foto Vlastja – ta je bila hkrati s stoletnico rojstva drugi od povodov za Prejo – vidim, da je imel Mojster namen napisati obsežno avtobiografijo oziroma spomine, da so ohranjeni številni zapiski, ki pričajo o tem. No, pomislim, potem je pa tisti zapis v ŽO nekakšen sinopsis, skica za to nenapisano avtobiografijo. V njem je namreč povzel vse ključne in najtežje preizkušnje v svojem neverjetnem življenju, tudi tiste, v katerih se je znašel v neposredni bližini smrti. Imenuje jo Bela gospa. Prvič se je srečal z njo 11. aprila 1941 v Novem mestu, ko ga je eksplozija letalske bombe dvignila v zrak in vrgla v zid bližnje hiše. Tedaj mu je tista Gospa prišepnila: »Še velikokrat se bova srečala!«

Najbližje srečanje z njo se mu je zgodilo malo pred koncem vojne. »Na poti v Milano me je 27. aprila 1945 zjutraj aretirala fašistična črna brigada. Odpeljali so me v vojašnico v stari graščini z velikim dvoriščem in me zaprli v veliko sobo z oboroženo stražo. Pozno popoldne me je civilist v spremstvu oboroženih fašistov legitimiral in vprašal, od kod sem in kam grem. Zatrjeval sem, da sem slikar in grem v Milano po barve in platna. Poleg njega je stal črni narednik, kateremu je ukazal: 'Ustrelite ga!' Narednik mi je samo revsknil, naj dvignem roke, nato se je pred menoj in za menoj vse usmerilo na dvorišče; opazil sem, da se pripravljajo na beg. Ko so opazili moj sprevod, so se hiteli približevati, dobro vedoč, da bo na programu poseben dogodek. Z vseh strani so se zaganjali v mene in me tolkli, brcali in psovali. Kadar sem padel, so bile brce še silovitejše. Ko se je moj sprevod bližal sredini dvorišča, so začeli kričati tisti fašistični 'Eja!eja!eja!'. Črni narednik pred menoj je imel v roki pištolo. Naglo se je zasukal in me silovito udaril s pištolo v desno čeljust. Telebnil sem na tla in iz ust, polnih krvi, pobiral zdrobljene zobe. Črna drhal je s tuljenjem nagradila 'mojstrski' udarec. Komaj sem se dvignil s tal, je sledil udarec še v levo čeljust, nato je tuljenje postavilo narednika v znano Mussolinijevo pozo z visoko dvignjeno brado in rokami v boku. Zmagovalec! Bil sem sam - njih krdelo! Potem se je vse premaknilo proti kotu dvorišča, kjer je bil prazen zid, pred katerim se je drenjal oddelek za ustrelitev. V meni je bil že megleni mir, brez misli in želja. Slutil sem Belo gospo ob strani. Ni zamahnila s koso, samo zašepetala je: 'Ostal boš živ zato, da boš doživel nekaj, kar je hujše od smrti!' Potem sem zdrknil v tisti brezmejni NIČ. Nazaj v bedo tega sveta sem prestopil naslednje jutro, ko je moj krvavi obraz umivala mokra cunja, nad menoj pa se je sklanjala neznana uniforma. Tako je bilo moje drugo rojstvo 28. aprila 1945 na gasilski postaji v kraju Somma Lombardo. Dobrohotni obrazi so hiteli pripovedovati, kaj se je z menoj zgodilo. Prav takrat, ko mi je črni narednik razmesaril čeljusti, je pridrvela garibaldinska motorizirana kolona, obkolila graščino in likvidirala vse črnuhe. V kotu pod zidom so opazili krvavega civilista. Bili so prepričani, da je mrtev. Nekdo se je sklonil, da bi našel kak dokument, in pri tem opazil, da še diha. Brž so ga odnesli na bližnjo gasilsko postajo. To sem bil jaz!«

Bela gospa mu je torej napovedala, da se mu bo zgodilo »nekaj, kar je hujše od smrti«. In se je. »Dne 6. decembra 1949 zvečer me je v uredništvu revije Tovariš ugrabilo pet udbovskih agentov. Zaprli so me v podzemno samico (brez okna) Centralnih zaporov na Poljanskem nasipu. Pol leta nisem videl sonca, ne družine, ne knjige ali časopisa, ne ptic, dreves in ne človeka, s katerim bi se pogovoril po človeško. Obdolžen sem bil izdaje domovine! Niso mi očitali, da sem delal za Ruse, ampak za Angleže, ki so me po vojni lovili za svoje ječe! Za tiste Angleže, ki so po vojni tisoče Slovencev pognali v klavnico boljševizma! V ječi pod zemljo sem spoznal delovanje temnih sil rdeče diktature. Vsemogočni šef zaporov in državni tožilec M. S., ki si je 1942 napravil kariero z obsodbo dobrunjskih žrtev, mi je ob navzočnosti treh udbovskih oficirjev sporočil: 'Priredil vam bom tak proces, da bo Ljubljana zvedela o podli izdaji človeka, kateremu je delovno ljudstvo zaupalo in mu dajalo kruh!' Pol leta nobenega gibanja, pol leta sedenja na stolu brez naslona, pol leta brez osnovne higiene, pol leta lakote, psovanja in sramotenja sadističnih ječarjev, pol leta gledanja v mračni zid in gnile deske na podu. Kako preroško me je poslednji dan vojne pred ustrelitvijo, tam daleč od mojih planin, Bela gospa opozorila: 'Ne boš ustreljen, ker boš doživel nekaj, kar je hujše od smrti!' In to je bilo zares najhujše v vsem mojem življenju!«

Kakorkoli že: na Glasovi preji smo videli, da smo z delom dr. Primoža Lampiča dobili knjigo, v kateri je prikazana celota fotografovega opusa. Bomo kdaj dobili tudi knjigo, v kateri bo popisana celota njegovega življenja? Bojim se, da ne. Glavni vir je namreč umrl. Drugih je pa še veliko …