Vozi me vlak v daljave

Devetnajstletni Janez Tonejec z Bohinjske Bele je že vse življenje zaljubljen v železnice. Fotografije, ki jih je posnel na svojih neštetih vožnjah z muzejskim vlakom, je razstavil v prostorih OŠ Antona Janše v Radovljici.

»O, kako dobro se spomnim naše prve vožnje z muzejskim vlakom,« je prejšnji torek dopoldne, tik pred generalko za popoldansko slovesno odprtje Janezove samostojne fotografske razstave, pripovedovala njegova nekdanja učiteljica Nataša Dmitrovič. »Seveda smo morali biti z učenci, ki sem jih peljala na izlet, v prvem vagonu, drugače ni šlo. Ampak Janez mi je kljub temu ves čas uhajal proti lokomotivi. Lovila sem ga za ovratnik in se tresla od skrbi, ker ni odnehal. Tako sva se pregovarjala ves čas, dokler ga ni strojevodja vzel k sebi in mi povedal, da se z Janezom dobro poznata, saj je verjetno najbolj reden potnik muzejskega vlaka. V vseh letih, kar se vozi z njim, je postal tudi odličen poznavalec – skoraj bi že lahko sam vozil vlak …,« se je spominjala, Janezu pa so usta lezla v vedno širši nasmeh.

Devetnajstletni Janez Tonejec z Bohinjske Bele je od četrtega razreda dalje učenec OŠ A. Janše v Radovljici. Kot sta s stricem, s katerim ju veže iskreno prijateljstvo, napisala v vabilo na razstavo fotografij, se je s sopihajočo lokomotivo in sajastimi železničarji, ki so na njegovo mahanje odgovarjali s piskanjem, srečal že v zgodnjem otroštvu. Ljubezen do lokomotiv ga je zato zaznamovala za vse življenje; v Vipavi, kjer je preživel prva tri leta osnovne šole, mu je stik z domačim krajem predstavljal prav električni vlakec in obiski starih lokomotiv v Ajdovščini in Novi Gorici, kamor so ga večkrat peljale prijazne učiteljice.

Tudi kasneje, ko je prišel v Radovljico, so ga vsi, ki so ga želeli razveseliti, peljali na muzejski vlak. Enkrat in še enkrat in še … Spoznal in spoprijateljil se je s številnimi železničarji na vlaku – posebej ljuba sta mu brata Boris in Vojko Dolžan s Hrušice - in v Železniškem muzeju v Ljubljani, kamor je hodil najprej z mamo, kasneje pa kar sam. Potem je vlake in železničarje začel fotografirati. Ko je leta 2008 dobil nov fotoaparat, se mu je odprl nov svet.

Fotografiral je svoje najljubše motive in slike urejal na računalniku, kjer se je na simulatorju mimogrede naučil še upravljanja parne lokomotive.

Kot se na računalnikih rado zgodi, se je precej posnetkov železniških prijateljev iz začetnega obdobja izgubilo, a je tisto, kar se je ohranilo, vredno ogleda. Zato so se njegovi učitelji na OŠ A. Janša odločili, da mu pomagajo pripraviti razstavo.

»Janez Tonejec s svojimi fotografskimi podobami ustvarja zanimivo zgodbo o vlaku in o ljudeh, ki so neposredno povezani z njim. Pri fotografiranju se večkrat giblje v samem središču dogajanja, kjer postanejo strojevodje, kurjači in vlakovni delavci njegovi prijatelji, kot pravi sam,« je razstavo ocenil fotograf Jakob Gnilšak. »Včasih se z njimi celo poistoveti, ko ga vidimo pri pravem delu na lokomotivi. S tem poudari avtentičnost fotografske zgodbe, ki jo nadgradi še z naslovi in zanimivimi opisi pod fotografijami … V sklop razstavljenih del spadata tudi figura in portret, ki vnašata v kontekst izbrane teme človeško dimenzijo in s tem nekako sožitje dveh svetov: življenja in tehnike. Na teh fotografijah je prikazano delo železniških delavcev pri pregledovanju zunanjosti lokomotiv, mazanju ležajev, čiščenju in delu v kabini lokomotive. Posebej zanimiva je fotografija z naslovom »strojevodja Boris«, ki s svojo mogočno postavo simbolizira sožitje človeka in stroja,« še pravi Jakob Ginlšak.

Janez pa se še zmeraj široko smeji. Vesel, ker so se mu uresničile sanje o samostojni razstavi in ponosen na vse, kar je opazil, doživel, se naučil in posnel. Pravi, da bo še fotografiral, da bo še obiskoval železniški muzej in da se bo še vozil z vlakom: poslušal bo tisti znani, enakomerni, pomirjujoči zvok lokomotiv in občudoval delo močnih, sajastih mož, ki skrbijo zanje.