Slovo Nika Kavčiča

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Splošno / torek, 8. november 2011 / 06:00

Med minulimi prazniki je 31. oktobra 2011 v 96. letu umrl Niko Kavčič, prvak slovenskih bančnikov v drugi polovici 20. stoletja, za nekatere tudi "starosta slovenske levice".

Če bi si sam izbral dan smrti, bi ga težko bolje: vse življenje je bil namreč dejaven protestant in reformator, ne v Lutrovem in Trubarjevem, temveč v širšem smislu. V mladosti je bil predan sokolstvu, to pa je bilo tudi eden od načinov dejavnega protesta proti tedaj prevladujočemu klerikalizmu. Ko je Slovenijo zajela 2. svetovna vojna, se je že leta 1941 skupaj s še štirimi brati pridružil OF in narodnoosvobodilnemu boju in na ta način »protestiral« proti okupaciji. Kot bančnik je protestiral proti konceptu bank kot partijskega finančnega servisa in se zavzemal za reformo bančnega sistema. Vrhunec kariere je dosegel v letih 1969-72, ko je bil generalni direktor Kreditne banke in hranilnice Ljubljana, poznejše Ljubljanske banke, ki je postala pojem slovenskega bančništva v Jugoslaviji in širše. Na vseh vodilnih položajih v bankah se je zavzemal predvsem za troje: za osamosvajanje slovenskega bančništva od beograjskega, za združevanje razdrobljenih slovenskih bank v eno in močno povezavo, kar je hkrati pomenilo postavljanje finančnih temeljev za slovensko osamosvojitev. Sicer pa je med protestantizmom in bančništvom tudi globlja in neposredna povezava: najmanj od knjige sociologa Maxa Webra z naslovom Protestantska etika in duh kapitalizma (izšla 1905) je znano, da je bila etika odrekanja in varčevanja (v nasprotju s tedanjim katoliškim nagnjenjem k blišču in zapravljivosti) pogoj za prvotno akumulacijo kapitala, tudi bančnega. Katolikom in komunistom je skupno to, da znajo kapital predvsem potrošiti, v službi Bogu in Revoluciji (beri: Cerkvi in Partiji), težje pa ga ustvarijo.

Danes je med nami le še malo Slovencev, ki so luč sveta ugledali že pod cesarjem Francem Jožefom. Niko Kavčič je bil med njimi. Rodil se je 7. decembra 1915 v Škofji Loki, v svoje rodno mesto se je vračal vse življenje in večkrat osebno posredoval v projektih, ki so prispevali k njegovemu razvoju. Znana je njegova ključna vloga pri ustanovitvi podjetja LTH (1953), nekdaj paradnega konja loške industrije; leta 1970 je zagotovil denar za kreditiranje razvoja kmečkega turizma v Čoškem pogorju; njegova je bila ideja (izvedba pa tudi Kobalova), da se pošlje dr. Pavel Blaznik v münchenske arhive raziskat zgodovino loškega gospostva freisinških škofov …

Niko Kavčič je v svojem življenju opravljal mnoge visoke javne in tajne funkcije, zlasti v bančništvu, predvsem pa je deloval kot siva eminenca, »človek iz ozadja« - in ravno kot tak je večkrat odločilno posegel v prelomna nacionalna in škofjeloška dogajanja. Predsednik republike Janez Drnovšek mu je leta 2006 podelil zlati red za zasluge – »za delo in zasluge v dobro slovenskemu narodu in še posebej za pomemben prispevek pri vzpostavljanju temeljnih razmerij v bančništvu ter gospodarske in finančne moči Republike Slovenije«. Hkrati zna biti, da je Niko Kavčič edini Slovenec, ki mu je bil priznan status dvojnega prvoborca – v letih 1941 in 1991! Imel je namreč partizansko spomenico 1941 in znak veteranov 1991. Tega mu je izročil Janez Janša. Gorenjski glas ga je ob njegovi 90-letnici počastil z Glasovo prejo. V Škofji Loki kakšnega posebnega priznanja ni dobil. Leta 2009 je tedanji občinski svet zavrnil predlog, da ga razglasi za častnega občana. Zdaj loški ozkosrčneži te priložnosti ne bodo več imeli, lahko si oddahnejo.