Šalamunov Kdaj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. november 2011 / 06:00

»Kaj je ostuda / Ostuda je če prideš domov / in rečeš zakurite mi peč / in noben ti ne zakuri peči / in je februar // odidite odidite / najbolj globalna ostuda je grah« »Kaj je ostuda« je naslov pesmi, pesem pa je iz zbirke Poker, ki jo je pesnik Tomaž Šalamun v samozaložbi izdal leta 1964. Takrat je podpisani še nisem zaznal, sem bil še v osnovni šoli. Šalamunove pesmi so se mi zgodile šele kakih pet let pozneje, gimnazijcu, pa ne pri pouku slovenščine, ampak v »izvenšolski« dejavnosti. Prva od njegovih knjig, ki sem jih kupil, je bila po mojem spominu Amerika, leta 1972. V nji pa mi je najbolj imponirala pesem Jaz. In v njej nekateri verzi še bolj kot drugi. Prvi trije: »Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana predpotopna / in po Šalamunu, sem vesel, arabski, zato takoj prosim, / da mi odpustite prvi verz.« Najbolj pa tile: »Kaj je gospa Hribar rekla mojemu bivšemu šefu, kako je / nacionaliziral tovarno: / he was polite, absolutely charming, fuk in komunizem / sta mu sijala iz oči istočasno in Izidor Cankar ga / je imel rad.« In še: »Imam lopar, zrak da diha, štorastost, ki mi varuje / dušo in briljanco in Maruško in Ano in prijatelje, / ki z njimi spim, svoje telo in poetry. / In tudi strašne bolečine, ki jih brcnem kot / kanglo za mleko. / Kardelja, ki mu odpustim vse, ker je upal, da bo / imela Ljubljana milijon in pol prebivalcev, ker / bodo ljudje drveli v socializem. / Človek naj bo sojen po sanjah.« Takrat je bil moj profesor za staro filozofijo Mirko Hribar, a nisem vedel, da je Izidor Cankar njegov svak, da so njegovemu očetu komunisti nacionalizirali tovarno, da so tam nekje pri gorenjskem gradu Strmol ubili njegovega brata Rada in njegovo ženo Ksenijo … Mi pa smo se v letih po tistem shajali v Šumiju, ki je bil nekoč prav tako od te družine. Šalamun je kljub vsemu temu podelil odvezo Kardelju, tudi on »naj bo sojen po sanjah«. Verzi so mi imponirali sami po sebi, kot forma in zven, ne glede na njihovo prikrito vsebino, doživljal sem jih kot kake magične izreke, tudi kot izrekanje proti svetu tradicije in drugih »globalnih ostud«. Verzi Tomaža Šalamuna so takrat v poeziji učinkovali podobno kot rock v glasbi.

No, primerjava z rockom ni najboljša, rock je ljudska glasba, Šalamun pa ni »za folk«, je elitni pesnik, ki tudi piše za elito. Njegov mladostni prijatelj Tomaž Brejc, umetnostni zgodovinar, je v odlični spremni besedi za drugi izdajo Pokra opozoril, da je Šalamuna pravzaprav nemogoče dojeti, če nimaš pojma o zgodovini likovne umetnosti. »Šalamun ima svojo osebno ikonografijo …« Tudi njegove formulacije, ki so na prvi pogled »brezvezne«, imajo svoj pomen. »Morda so nekateri razlagalci veliko pozornosti posvetili infantilizmu, nekakšnemu igračkanju, poljubni zajebanciji, neodgovornosti in podobnim stvarem. Toda resnica je, da Šalamun, čeprav predstavnik elite, nima ne kapitala ne ideološke pozicije in moči, ne more biti odgovoren drugače kot tistemu, s čimer razpolaga, o čemer ima določeno znanje, kar obvlada – njegov kapital je fiktiven, pač pa ima na voljo vse, kar se dogaja z besedami. In pri tem ni malenkosten …«

Kdaj je doslej najbolj celovit pregled poezije Tomaža Šalamuna, izdan ob njegovi 70-letnici. Pesmi sta izbrala avtor in pesnik Aleš Šteger, izšle so v zbirki Beletrina. Skoraj 900 strani pesmi dopolnjujejo spremne besede, ki so jih napisali Ivo Svetina, Taras Kermavner, Joshua Beckman, Kevin Hart, Tomaž Brejc in Katica Kulavkova. Dodana je bibliografija, iz katere vidimo, da je pesnik izdal že 42 knjig in da verjetno noben drug slovenski pesnik nima toliko prevodov v tuje jezike. In ne nazadnje: dodan je CD, na katerem 47 svojih pesmi prebere avtor sam. Skratka: dobili smo Šalamunovo berilo na tisoč straneh, pravi brevir iz njegovih mnogih knjig.

Jon

kako zahaja sonce

kot sneg

kakšne barve je morje?

široko

jon si slan?

slan sem

jon si zastava?

zastava sem

vse kresnice počivajo

kakšni so kamni?

zeleni

kako se igrajo kužki?

kot mak

jon si riba?

riba sem

jon si morski ježek?

morski ježek sem

poslušaj kako šumi

jon je če teče srna skozi gozd

jon je če gledam goro kako diha

jon so vse hiše

slišiš kakšna mavrica?

kakšna je rosa?

spiš?

Romanje za Maruško, 1971