Avsenikova glasba praznuje v Begunjah

Bratoma Slavku in Vilku, začetnikoma Avsenikove glasbe, ki šestdeset let po nastanku še vedno osvaja svet, bosta novembra posvečena dva koncertna večera. Pred njima smo se o univerzalni moči njune glasbe pogovarjali s tremi rodovi Avsenikov: očetom Slavkom, sinom Gregorjem in vnukom Sašem.

Dobili smo se doma v Begunjah: oče Slavko Avsenik, njegov sin Gregor in vnuk Sašo. Računali smo, da se nam bo pridružil tudi Vilko, vendar je bil žal zadržan. Kratek čas je bila z nami tudi Slavkova soproga Brigita. Brez nje, ki je skrbela za dom, ko je Slavko igral po svetu, ga spodbujala, prepisovala note in odgovarjala na tisoče pisem navdušenja nad moževo glasbo, Avseniki zanesljivo ne bi dosegli tega, kar so.

Vilkov in Slavkov večer

»November je za našo hišo nekaj posebnega, saj proslavljamo očetov in stričev rojstni dan. Stric Vilko se je rodil 9. novembra leta 1928, oče Slavko pa 26. novembra leta 1929. Že nekaj let pripravljamo v počastitev teh dveh datumov posebne koncertne večere, ki govorijo o očetovem in stričevem življenju in glasbenem ustvarjanju. Nanje vabimo znane glasbenike, ki pogosteje nastopajo v naši hiši, pa tudi take, ki so pri nas prvič. Posebej smo počaščeni, da bo na Vilkovem večeru 9. novembra pel Slovenski oktet, ki praznuje 60-letnico delovanja, na Slavkovem večeru 26. novembra pa godalna skupina Slovenske filharmonije. Ob spremljavi Saševega ansambla, ki bo osrednji ansambel obeh večerov, bo nastopilo še nekaj znanih glasbenikov. Še posebej nas veseli, da bo Sašo zaigral nekaj priredb starih skladb, ki jih je za to priložnost posebej pripravil stric Vilko, in viže, ki sta jih zanj napisala oče in stric. To ne bosta plesna večera, kot je običaj pri nas, ampak koncertna večera, na katerih bo poleg glasbe in pesmi tudi beseda zelo pomembna. Program bo povezovala Betka Šuhel, dolgoletna spremljevalka in voditeljica Avsenikovih večerov,« je o letošnjem praznovanju povedal Gregor Avsenik. Na vprašanje, ali je to zanj organizacijski, pa tudi glasbeni izziv, je odgovoril pritrdilno. »Vsako leto sem starejši in vsakič sem bolj prepričan, da je očetova in stričeva glasba pravo božje darilo. S sinom Sašem, s katerim zadnje čase več nastopava skupaj, sva presenečena, da ta glasba znova in znova navdušuje in ima po šestdesetih letih še vedno množice oboževalcev. Mladi glasbeniki, med katere uvrščam tudi Sašev ansambel, jo igrajo z neverjetnim žarom, strastjo.«

Avseniki, rojeni glasbeniki

Slavko in Vilko sta neuničljiva v glasbenem ustvarjanju. Slavko piše, Vilko pa aranžira. Kar Slavko zaigra na klavir, ki se ga je naučil igrati ljubiteljsko, posname, Vilko pa melodijo spremeni v note. Tako delata že šestdeset let. To je zmagovalna kombinacija, ki je ne bi bilo, če bi imel tudi Slavko tako kot Vilko glasbeno izobrazbo.

»Če bi šel v glasbeno šolo, bi moral verjetno tudi na silo delati glasbo, ki ni v meni. Ker sem ostal v ustvarjanju svoboden, sem lahko delal tisto, kar sem čutil. Tudi Vilko, ki je izreden aranžer in pedagog, je pogosto užival, ko je obdeloval moje viže. Zato bo kar držalo, da takšne glasbe ne bi bilo, če bi imel tudi sam glasbeno izobrazbo. V začetku so našo glasbo podcenjevali tako kot vse, kar je bilo domačega. Ko sem prinesel prve skladbe na avtorsko agencijo, so jih vpričo mene vrgli v koš. Kaj pa je sploh to, so me zaničljivo spraševali, jaz pa sem jim rekel, da poleg svojih skladb in Rozamunde drugih pač ne znam igrati,« se spominja grenkih trenutkov svojega glasbenega ustvarjanja Slavko, čeprav meni, da je bilo takrat v svetu narodnozabavne glasbe nekoliko lažje kot danes, predvsem zato, ker je bilo manj ansamblov. Ne pozabi pa omeniti izjemne opore soproge Brigite, ki je razumela njegov glasbeni dar in bila na njegovi strani. »Še danes uživa, ko naredim novo vižo. Če kaj novega zaigram na klavir, me pohvali in reče: ta je pa lepa.«

Avsenikom je glasba v krvi. Pretaka se iz roda v rod. Poleg Vilka in Slavka sta se v otroštvu z glasbo ukvarjala tudi brat Janez, rojen leta 1926, in sestra Majda, rojena leta 1927. Glasbeni talent je imel tudi njihov oče Ivan, ki je igral na tamburico. Glasbeniki so Slavkovi sinovi. Slavko je uspešen skladatelj in aranžer, Gregor pa vrhunski kitarist. Glasba tudi sinu Martinu ni tuja, vendar se je odločil za slikarstvo. Gregorjeve otroke je tudi prevzel glasbeni svet. Najstarejši Sašo je s svojim ansamblom že med prvimi violinami slovenske narodnozabavne glasbe.

»Presenečen sem, da ima Grega, ki je vrhunski solist na kitari, rad tudi našo glasbo in jo izvaja na najzahtevnejši način« pravi Slavko, ko ga vprašam o glasbenih poteh njegovih sinov in vnukov. »Slavko je uspešen aranžer, Sašo pa napreduje iz dneva v dan. Srečen sem, da gre po naši poti, saj bi bila škoda, če Avseniki ne bi več igrali Avsenikove glasbe.« Gregor dodaja, da je ta glasba resnično večna. »Navdušujoče je, da je postala zanimiva za različne žanre, da jo igrajo tako simfoniki kot pihalni orkestri in druge zasedbe. Avsenikove melodije so izziv za najboljše aranžerje, kar dviguje vrednost originalu, h kateremu se vedno vračamo.«

Golica in šopek najlepših

Najbolj poznano in najpogosteje zaigrano polko Golica je Slavko napisal leta 1954 v ljubljanski tekstilni tovarni Tonosa, kjer je bil takrat zaposlen. Melodijo je s pikami, ki sta jih razumela le on in brat Vilko, napisal na kos papirja, Vilko pa jih je prenesel v notno črtovje in nato priredil za kvartetno zasedbo. Skupno sta Slavko in Vilko napisala okrog tisoč viž.

»Nastajala so na potovanjih, ko sva se s Koširjem vozila na turneje. Največ pa sem jih napisal ali pa dobil ideje zanje v odmorih na koncertih, ko sem prišel z odra v garderobo,« je povedal Slavko, ki je slovel po izjemni disciplini in odgovornosti do občinstva. Še danes ga razjezi zamujanje. »Sam sem bil vedno najmanj poldrugo uro pred začetkom koncerta v garderobi, kjer sem vadil in se pripravil na igranje. Občinstvo, pa naj bi bilo kjerkoli in kakršnokoli, sem vedno spoštoval in sem bil srečen, da nas je prišlo poslušat. Če nas pridejo poslušat, je naša dolžnost, da jim damo največ, kar je mogoče. Zato ne razumem nekaterih glasbenikov, ki so še petnajst minut pred nastopom v civilni obleki. To ni spoštljivo do ljudi, ki so jih prišli poslušat.«

Seveda pa Avsenikova glasba ne bi osvojila sveta, če je ne bi izvajali izvrstni poklicni glasbeniki in če ne bi bil Vilko tak mojster v aranžiranju. Iz te glasbe so potegnili največ, kar se je dalo, poudarja Slavko ob spominih na člane svojega ansambla. Številni so že pokojni. Ponikvar, Soss, Rudan, Koren, Danica Filipič, pa izjemni Košir, ki je umrl decembra leta 1991, star komaj šestdeset let.

V čem je silna moč Golice? Slavko pravi, da v udarnosti in v strukturi skladbe, ki takoj, ko jo začnejo igrati, naredi vzdušje. Takih skladb je malo. Prideš na oder, potegneš, pa gredo ljudje s teboj. Ko so igrali na veselici na domačem vrtu, so ljudje znova in znova zahtevali Golico in jim dolgo niso dovolili, da bi zaigrali še kaj drugega. Za Gregorja že prvi del Golice sproži energijo. Sledi mu drugi del z značilnim zvonjenjem trobente in klarineta, kar daje skladbi slovesnost, tretji dal pa znova izraža veselje. Golica je užitek za poslušalce kot za glasbenike, ki jo izvajajo, in sprejemljiva za vse kategorije občinstva.

»Golica je po mojem mnenju del šopka približno tridesetih najbolj znanih Avsenikovi skladb, kamor sodijo Slovenija, Pod kostanji, Iz Bohinja, Večer na Robleku, V Hrašah 'mam pa tetko, Proti jutru, Harmonika in orglice, Lepe ste ve Karavanke in Čar Julijskih Alp, ki je zame sploh ena najlepših,« pravi Gregor. »Sicer je pa tako,« dodaja Slavko, »ko napišeš eno in ti je všeč, že razmišljaš o novi …«

Da bi stari ata še dolgo pisal

»Najprej je stari ata. Dobro pa je, da mi pomaga iz prve roke in pove, kaj je mogoče zaigrati še boljše. Seveda smo vsi najbolj veseli, če lahko rečemo, da je zdrav, da se dobro počuti in da piše nove melodije. Dokler je tako, nam je vsem lepo.« Tako o starem očetu Sašo Avsenik.

Na Vilkovem in Slavkovem večeru bo Sašo s svojim ansamblom zaigral tudi nekaj skladb z nove zgoščenke, ki sta jih napisala Slavko in Vilko. Viži »Ti si lepa od najlepše«, pri čemer je imel Slavko v mislih ženo Brigito, in »Pod borovčki pod šotorčki«, v katerih se Slavko spominja družinskih taborjenj ob morju, že zasedata prva mesta na slovenskih lokalnih radijskih postajah. Dve skladbi pa je prispeval tudi Gregor Avsenik, kar kaže na ustvarjalno sodelovanje očeta in sina.

Taki so Avseniki. Ustvarjalni, enkratni in nedosegljivi. Res so »evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem«, kot je zapisal Ivan Sivec.