V Cerkljah ga imajo za svojega

Ivan Hribar je v Cerkljah, kjer je leta 1886 kupil hišo, preživljal vse proste trenutke, od vsega pa je najraje sadjaril in to zelo uspešno. V kraju nanj danes spominja obnovljena Hribarjeva hiša z doprsnim kipom na dvorišču in ulica z njegovim imenom.

Cerklje – Čeprav številni, predvsem mlajši Cerkljani Ivana Hribarja včasih še vedno zamenjujejo z Radom Hribarjem, nekdanjim lastnikom gradu Strmol (s katerim nista bila v sorodu), se njegovega pomena zavedajo in so nanj čedalje bolj ponosni. Kako tudi ne, saj je Ivan Hribar krajem pod Krvavcem odkrito izkazoval svojo naklonjenost in se tu vseskozi zelo dobro počutil, s svojo široko miselnostjo, številnimi vplivnimi prijatelji in tudi denarjem pa je takratne Cerklje povezal tudi s svetom.

»A Cerkljani nanj niso vseskozi gledali tako naklonjeno,« se spominja 75-letni prof. likovne pedagogike Janez Močnik, ki je Hribarjevo življenje spoznaval iz številne literature, predvsem pa preko njegovega sina Milka in hčere Zlatice, ki ju je osebno poznal. »Njegovo vrednost in prispevek k slovenski zgodovini spoznavamo šele zadnja leta. Hribar je bil v Cerkljah veliko prisoten, a odzivov na njegovo smrt praktično ni bilo, tudi v šoli nam o njem včasih niso nič govorili … le ulica v kraju že dolga spominja nanj,« pravi Močnik, ki je slavnega domačina, kakor Cerkljani danes rečejo Hribarju, čeprav je bil rojen v Trzinu, med drugim opisal v svoji knjigi Podobe nekdanjih časov.

Hribarjevo življenje se je s Cerkljami tesno povezalo leta 1886, ko je bil star 35 let. Kraj pa se mu je priljubil že nekoliko prej, saj je iz rodnih krajev v ta konec Gorenjske prva prišla živet njegova mlajša sestra, ki je bila zasebna trgovka. Trgovino je odprla v stavbi nasproti cerkve, tu je živela in se v Cerkljah tudi poročila, tako da je Ivan večkrat hodil k njej na obisk. Takrat je vzljubil Cerklje in ko je domačija pr' Ukež v samem središču Cerkelj, kjer sta živela Franc in Franca Veith (slednja je bila sestra Ignacija Borštnika), pogorela, je Hribar zaradi dobre lokacije in ugodne cene kupil celotno posestvo z nekaj sosednjimi parcelami. Prenovo kmečke hiše je zaupal češkemu arhitektu Janu Vladimiru Hraskemu, ki je stavbo spremenil v precej razkošno podeželsko vilo z rustikalnim ometom, klasicističnimi okenskimi okviri in bogato ornamentirano leseno verando, kar je dajalo slutiti, da je njen lastnik predstavnik višjega sloja. Ko je kupil to hišo, še ni bil poznan kot politik, čeprav je že bil ljubljanski mestni svetnik; predvsem je bil takrat že uspešen kot zastopnik češke banke Slavija na Kranjskem, zato si je takšno stavbo lahko privoščil. »Redno tukaj Hribar nikoli ni živel, je pa tu preživljal vse počitnice in praznike, tu se je res počutil kot doma, še posebej zato, ker se je njegova družina v mladosti veliko selila in pravega doma v otroštvu ni imel. Čeprav je skupaj s pogoriščem kmetije kupil tudi veliko zemlje, se s kmetovanjem Hribar nikoli ni ukvarjal. Imel je le hlev za konja in nekaj kokoši, na nekdanjem polju je zasadil smrekov 'bošt', na bližnjem travniku pa obsežen sadovnjak z več kot tisoč sadnimi drevesi. V Cerkljah je bil od vsega najraje prav sadjar in to zelo uspešen. Sadike jablan je kupoval po vsej Evropi in sadjarstvo je bilo zares njegovo veliko veselje. V Hribarjevi hiši je še vedno ohranjena njegova sadjarska diploma in nekaj keramičnih ploščic, s katerimi je z imenom sorte skrbno označil vsa svoja sadna drevesa,« pravi Močnik, medtem ko v eni od nekdanjih Hribarjevih izb pokaže keramične ploščice.

Poleg kulturnega razcveta - k Hribarju so na obiske in počitnice hodili številni takratni intelektualci, pesniki, pisatelji in slikarji, med drugim tudi Simon Gregorčič, Simon Aškerc, Janez Trdina in Fran Govekar - pa je Ivan Hribar pripomogel tudi h gospodarskemu razvoju Cerkelj. Ker se je sam iz Ljubljane v svoje podeželsko letovišče vozil s kočijo, je poskrbel za modernizacijo ceste Spodnji Brnik–Vodice, za kar je zagotovil sredstva kot takratni deželni poslanec. Kot državni poslanec je zagotovil tudi okoli osemdeset odstotkov vseh potrebnih sredstev za izgradnjo vodovoda v Cerkljah, kar pa zaradi nesodelovanja občinske oblasti takrat ni bilo realizirano. Zato je Hribar na vrtu svoje hiše postavil vetrnico za črpanje vode in zgradil svoj bazen.

Ivan Hribar je v Cerkljah poletja preživljal vse do leta 1936, ko je začel graditi vilo na Bledu. Ob njegovi smrti v Cerkljah praktično ni bilo odzivov. Njegovega dejanja niso občudovali niti se nad njim zgražali. Za mnoge je bil prevelik liberalec, verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da se s svojim sinom, ki je po njegovi smrti podedoval Hribarjevino v Cerkljah, ni najbolje razumel. »Milko je bil njegov drugi sin, v Cerkljah je živel s svojo ženo Blanko in svojo mamo, imenovano Telbanka; poročena je bila namreč z žandarjem, ki se je pisal Telban. Milko je v tej hiši živel vse do svoje smrti, nato jo je podedovala Hribarjeva hči Zlatica, ki pa je ni uporabljala, zato jo je v začetku 80. let prejšnjega stoletja prodala banki,« pove Močnik, ki je bil večkrat pri Hribarjevih, zato se še dobro spomni, kakšni so bili prostori pred obnovo. Po vojni je bil del Hribarjevega posestva nacionaliziran. V spodnjih prostorih hiše so odprli poštni urad, v nekdanjem sadovnjaku je zrasla šola, paviljon v parku in stolp z vetrnico pa so podrli.

Hiša je zdaj v lasti Gorenjske banke in po več kot stoletju od prvotne prezidave ponovno predstavlja enega najlepših arhitekturnih spomenikov na Gorenjskem. V letih od 1987 do 1989 so jo temeljito prenovili na osnovi idejnih načrtov arhitekta Petra Fistra in danes kot kulturni spomenik državnega pomena predstavlja primerek izredno visoke bivalne kulture 2. polovice 19. in začetka 20. stoletja. Na prvi pogled danes spet najbolj navdušuje predvsem bogato oblikovana veranda, ki - kot ugotavlja konservatorka Nika Leben, z odprtim ostrešjem, leseno poslikano nosilno konstrukcijo in izrezljanimi polnili nad barvastimi okni predstavlja pravo mojstrovino domačih, cerkljanskih obrtnikov, ki so po ustnem izročilu sodelovali pri prvotni obnovi. V stavbi, ki je danes zelo lepo vzdrževana, a le redko odprta za javnost, saj jo v svoje poslovne namene uporablja Gorenjska banka, so ohranjene prvotne peči in številne fotografije, ostalega originalnega pohištva je manj. Na vrtu stavbe stoji Hribarjev doprsni kip.

V Hribarjevi hiši je bilo tudi več Glasovih prej. Za širšo javnost je bila nazadnje odprta pred mesecem dni, ko so člani UNESCO kluba Cerklje ob Dnevih evropske kulturne dediščine v njej pripravili Hribarjev spominski dan in z literarnim večerom obudili spomin na tega Slovenca, ki je bil po rodu Trzinec, po delu ljubljanski župan, politik in nestor slovenskega bančništva, po srcu pa Cerkljan.