Z umetnostjo nad birokracijo

Slikarka in kiparka Ejti Štih je pred leti odpotovala v Latinsko Ameriko, se nepričakovano zaustavila v Boliviji in tam pognala globoke korenine ...

Usoda nama še ni namenila osebnega srečanja, čeprav drug za drugega veva že dolga leta. Največ, kar sva v tem času dosegla, je bil kakšen telefonski pogovor, predvsem pa sem vsaj jaz ob mojih stikih z Latinsko Ameriko stalno prihajal na njene sledi. Še posebej v Boliviji.

Moja prva posredna povezava z Ejti Štih je bil intervju, ki sem ga 11. oktobra leta 1986 delal z njenim očetom Bojanom Štihom. Pogovarjala sva se že v Kliničnem centru, ko se je zavedal, da gre vse skupaj h koncu, zato mi je tudi na vprašanje, ali mu lahko prepisan pogovor čez nekaj dni prinesem v avtorizacijo, dejal, da to ni potrebno, ker gre ravno na operacijo in je vprašanje, ali bo sploh še prišel nazaj. Tri dni kasneje je res umrl. Meni pa je do danes ostala kaseta s posnetkom pogovora, ki sem ga delno uporabil v neki študiji o Dušanu Pirjevcu. Zaradi nje sem tudi prišel k njemu.

Za Ejti tedaj še nisem vedel, čeprav sva ista generacija, rojena je le nekaj mesecev pred mano. In ko sem že ravno pri njenih starših, moram povedati še anekdoto o mami, Meliti Vovk, s katero sva se pred leti po koncertu argentinske skupine Huerque Mapu pogovarjala v blejski gostilni Okarina. Tedaj mi je povedala, da je hčerko, ko ji je ta pokazala prve bolivijske slike, vprašala, zakaj še vedno slika po naše, če ima okoli sebe v bolivijski naravi in kulturi tako paleto čudovitih barv?

Ne vem, kakšne so bile njene prve bolivijske slike, ampak si približno predstavljam, ker vem, da sem tudi sam nekaj časa ob prihodu na ta kontinent še naprej gledal z našimi, slovenskimi očmi. Z njimi pa se tam ne vidi kaj prida. V Argentini me je recimo prijatelj Tine Debeljak ml. podučil, da Slovenci nimamo pojma o tem, kaj je neskončnost. Kakšni Prekmurci mogoče še, drugi pa ne. Povsod namreč naš pogled omejujejo gore, na Primorskem pa morje. Argentinci pa po Patagoniji gledajo nekam, kjer ni konca. Ejti Štih v Boliviji teh problemov sicer nima, čeprav so tamkajšnje gore še višje od naših. Ona namreč živi daleč od njih, v mestu Santa Cruz, ki je v zadnjem času postalo znano predvsem po opoziciji proti vladi v gorskem La Pazu. Santa Cruz je gospodarsko središče Bolivije, tamkajšnja gospodarska in politična elita pa ima močno željo po samostojnosti.

Razstavi v Ljubljani

Pred kratkim smo se z razstavama v ljubljanskih galerijah Kresija in Luwigana spet lahko neposredno srečali z ustvarjalnostjo Ejti Štih, zato je tudi ta zapis namenjen predvsem temu, da bi slovenski ljubitelji njenega dela malce razumeli, v kakšnem okolju že desetletja deluje naša umetnica. Ejti se je v inštalaciji Zadnji sestanek na grotesken način lotila birokracije, ki je ena od velikih tem latinskoameriške kulture. Kdor je vsaj malo potipal Latinsko Ameriko, je lahko ugotovil, da tam objem in poljub odpirata največja vrata, vendar se v notranjosti njihovih inštitucij lahko znajdeš v sistemu, ki bi mu zavidal sam Franz Kafka. Ko se enkrat naučiš umetnosti vijuganja med neskončno ljubeznijo in hudo birokracijo, ti ta del sveta postane bližji. Ne smemo pozabiti, da smo jim birokracijo pripeljali Evropejci, v Latinski Ameriki pa so jo, po svoji stari navadi, samo še do skrajnosti zaostrili. Inštalacijo si je v Boliviji ogledalo več kot 7.000 obiskovalcev, postavljena v naši Galeriji Kresija pa ni izgubila prav nobenega svojega sporočila. Kajti tudi Slovenija se je po osamosvojitvi začela na neki način latinizirati. Pri tem slednjega izraza ni treba razumeti v negativnem pomenu, saj nam široka kultura Latinske Amerike prinaša odgovore na številna vprašanja, ki si jih zastavljamo. Ravno v času, ko se tako intenzivno ukvarjamo z recesijo in gospodarsko krizo, bi bilo morda pametno pogledati, kako so te krize reševali na jugu drugega dela sveta. Tam se s krizami ukvarjajo tako pogosto, da so že izdelali učinkovite obrambne mehanizme. Tudi v birokraciji, ki lahko pravočasno zaustavi mnoge nespametne ideje.

V dolgoletnem opusu ustvarjalnosti Ejti Štih je tudi diptih iz cikla Novi svetniki z naslovom Srečanje dveh svetov. Nastal je leta 2002, na njej pa lahko vidimo prestrašene avtohtone prebivalce, ki jih napadajo ljudje s transparenti blagovnih znamk, kot so McDonalds, MTV, CNN in druge. Res kruta resnica, ker običajno na bolivijskih ulicah s transparenti videvamo njihove Indijance. Ravno v teh dneh so se na tak način z območja Amazonke peš odpravili proti 3800 metrov visokemu La Pazu in protestirali zaradi nameravane gradnje avtoceste, ki bi posegla v njihov življenjski prostor. Indijanci so proti mestu krenili iz province Beni, v kateri sem decembra 2009 v misiji Evropske unije opazoval predsedniške volitve. Jorge Añez Claros, predsednik Velikega sveta Čimanov, tamkajšnje bolivijske indijanske skupnosti, ki po njegovih besedah šteje 15 tisoč ljudi, nekateri viri pa omenjajo, da jih le še okoli 4.500, je tedaj še zagreto podpiral predsednika Eva Moralesa, zdaj pa je bil že med protestniki.

Bolivija na videz s Slovenijo nima veliko skupnega. Ampak pred leti je bilo ime naše dežele v središču njihove pozornosti. Tedanji predsednik dr. Janez Drnovšek se je namreč odločil, da gre navkljub splošni evropski zadržanosti ter previdnosti na inavguracijo novo izvoljenega predsednika Eva Moralesa, prvega indijanskega predsednika v dolgi zgodovini te države. Drnovšek je z diplomatsko spretnostjo in odličnim znanjem španščine dosegel, da je bil ves čas ob predsedniku Moralesu. Ejti Štih, ki je to srečanje upodobila na svoji sliki, je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo dejala: »Drnovšek je ušel protokolu, tako da se ga je videlo ves čas. Iz La Paza so me takrat klicali znanci in me spraševali, ali je to res predsednik Slovenije, ker je tako svobodno hodil povsod.« Nekaj let kasneje sem se v La Pazu pogovarjal z njihovim ministrom za kulturo Pablom Gruixom, ki mi je dejal, da je bil Drnovškov obisk gesta, ki jo Bolivijci cenijo še zdaj.