Oktobrska revolucija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. oktober 2011 / 06:00

Ne boste verjeli: ko sem bil še mlad, sem si venomer želel, da bi tudi sam doživel vsaj eno revolucijo – in v njej dejavno sodeloval. A je ni hotelo biti. Zdaj, ko mi do revolucij ni več in bi še evolucijo zamenjal za »večno vračanje istega«, pa se mi zdi, da se revolucionarno vrenje vendarle začenja, eppur si muove. Ker se vse skupaj dogaja oktobra, so nekateri ta fenomen poimenovali kar s staro oznako – oktobrska revolucija. Na prvi posluh posrečeno, a so med izvirnikom in novo uprizoritvijo poleg navideznih podobnosti tudi bistvene razlike.

Čas dogajanja je res v obeh primerih enak – oktober – bistvena pa je razlika v pristopu oziroma načinu izvedbe. Ruska oktobrska revolucija se je začela tako, da so revolucionarji (danes bi jim rekli teroristi) s tipičnim terorističnim napadom zavzeli ključne pozicije v glavnem mestu ruskega imperija in potem iz Petrograda vodili in širili revolucijo po vsej državi z vrha navzdol. Tega seveda ne bi mogli početi, če »spodaj«, v bazi družbe, ne bi bilo silno nezadovoljnega ljudstva, ki se je v svoji bedi na njihov predrzni in nasilni izziv odzvalo in se jim pustilo voditi. Oktobra 2011 se dogaja podobno, a le v nekaterih ozirih. Podobnost je v tem, da je ljudstvo (99 odstotkov) tudi to pot vse bolj nezadovoljno, prepričano, da je za vse slabše stanje kriva kapitalistična vrhuška, zlasti finančna oligarhija (en odstotek); razlika pa je v tem, da je to pot tudi pobuda iz ljudstva samega, od spodaj, vsaj zaenkrat, in da ima ta pobuda po zaslugi medijev vse večji, globalni odmev. Ali bo ta preskočil iz kvantitete v kvaliteto, iz vse večjih in širših protestov v dejanski prevrat, je pa še veliko vprašanje.

Zanimivo je tudi, če sedanje protestno vrenje primerjamo z materjo vseh revolucij, z veliko francosko revolucijo, začeto 1789. Kako je bilo v letih pred tem? Državna blagajna je bila prazna, gospodarska politika neuspešna, vso politično oblast sta imela plemstvo in duhovščina. Elita je živela v izobilju, večina kmečkega prebivalstva pa v revščini. Tudi meščanstvo je moralo plačevati visoke davke, hkrati pa je bilo brez političnih pravic. Kralj Ludvik XVI. je zaradi očitne nesposobnosti in razkošnega življenja vse večje nezadovoljstvo med ljudmi še povečal. V začetku usodnega leta 1789 je naposled le sklical štiri finančne ministre in z njihovo pomočjo poskušal rešiti bankrotirano državo; vsi štirje so mu svetovali, naj obdavči plemstvo, kralj pa tega ni hotel, ker se je bal, da se bo plemstvo obrnilo proti njemu. A nemir med ljudstvom je naraščal. Maja kralju ni preostalo drugega, kot da skliče generalne stanove, ki niso zasedali že od 1614. Zahteva tretjega stanu je bila, da morajo biti glasovi poslancev enakovredni; privilegirana stanova se s tem nista strinjala in tako so se poslanci tretjega stanu razglasili za edino zastopstvo francoskega ljudstva, za narodno skupščino, 14. julija 1789 pa se zgodi napad na Bastiljo in revolucija izbruhne … Z vso silo. Ko kraljici Mariji Antoaneti, hčeri naše cesarice Marije Terezije, sporočijo, da so ljudje na ulicah in demonstrirajo, ker nimajo kruha, odvrne: pa naj jedo pogačo (brioche)! V tej izjavi se izraža ves cinizem in nerazumevanje dejanskega problema, ki sta ga nato kraljica in njen soprog plačala z glavo – odsekano na giljotini; kraljeva je padla januarja, kraljičina pa oktobra 1793.

Upam, da bodo tudi sedanji oblastniki končali podobno – ne na giljotini, smrtno kazen smo ukinili – pač pa s politično in moralno smrtjo. Drugega si v svojem nerazumevanju problema in izogibanju radikalnim rešitvam tudi ne zaslužijo.