Demokratični deficit Slovenije

Slikar Lenbach je portretiral vse prej kot lepo gospo, ki mu je grozeče rekla: "Pazite, da bom lepa in si bom podobna!" Slikar je mirno ugotovil: "Torej bo treba naročiti dve sliki!"

Kriza v Sloveniji ima (poleg finančne krize) vzroke v demokratičnem deficitu Slovenije. Volivci se odločamo na osnovi medijskih informacij. Demokracija torej deluje le tedaj, ko je izpolnjena ustavna pravica ljudi do informiranosti: da je vsakomur na lahek način vsak trenutek dostopna celovita in z različnih vrednostnih zornih kotov osvetljena informacija o katerem koli za življenje ljudi pomembnem vprašanju. Brez popolne uresničitve te ustavne pravice je demokracija samo farsa.

Za tranzicijsko levico je obvladovanje osrednjih medijev ključnega pomena. Z njimi lahko sposobne ljudi z demokratične strani ljudem priskutijo, povzdignejo pa take, ki jim “pašejo”. Za demokracijo in za gospodarski razvoj najbolj usodna pomanjkljivost je obstoj tabu tem ter polresnic v medijih. Primer: pol leta sem z vso podporo SDS nastopal proti absurdnemu vladnemu predlogu zapiranja ljudi za tri leta za kopiranje z interneta. Osrednji mediji so to zamolčali. Več dni po(!!!) dokončni napovedi ministrstva, da bodo spremenili najbolj sporno določilo, se je o isti temi oglasila zveza potrošnikov in zahtevala spremembo tega člena ... Sledil je medijski spin in praktično vsi so objavili, da “ministrstvo na zahtevo zveze potrošnikov spreminja sporni člen …”. Da sem član SDS, zveza potrošnikov pa sodi v širši krog okoli sedanje vladajoče koalicije, je kot naključje ... Da pa ljudje ob tovrstnih medijskih manipulacijah še verjamejo, da so objektivno informirani, pa je popoln absurd. Vse priznanje tistim novinarjem in medijem, ki rešujejo čast slovenskih medijev in novinarstva. Toda prav ti so praviloma predmet napada ideološko monolitne skupine v osrednjih medijih, imenovane tudi “orkester 571”. Tu pa se razkrije največji demokratični deficit Slovenije.

V državah z demokratično tradicijo se je vzpostavil mehanizem medsebojnega nadzora medijev, ki zagotavlja objektivnost medijev in neodvisnost novinarjev. Če en medij objavi polresnico ali vrednostno enostransko obarvan članek, drugi kar tekmujejo, da bi čimbolj razgalili to njegovo pristranskost. S tem tisti medij izgubi kredibilnost ter bralce oziroma gledalce. V Sloveniji je žal ta sistem obrnjen na glavo. Tisti redki mediji in novinarji, ki si prizadevajo, da bi predstavili tudi vrednostno drugačen pogled od večine medijev ter odprli tabu teme, so izpostavljeni medijskim napadom in diskreditacijam. Prav to je največji demokratični deficit Slovenije. Z njim je dejansko vzpostavljen mehanizem sistemskega zniževanja novinarskih standardov, ki ogroža svobodo in profesionalnost novinarstva bolj kot karkoli drugega. V Sloveniji je to vse bolj temeljno razvojno vprašanje, saj v treh letih v delu medijev temeljnih razvojnih vprašanj in soočenja razvojnih konceptov preprosto ni. Živimo v državi, v kateri še nikdar niso vsi mediji pripravili pred volitvami pregleda dosežkov aktualnega in prejšnjega mandata. Naj dejanja govorijo ...! Takšna je politična kultura v demokratičnih državah. V Sloveniji današnjega dne pa je najpomembnejša “razvojna” predvolilna tema diskreditacija dveh, že zdavnaj propadlih brezplačnikov, ki sta si drznila biti drugačna. Pokazala sta drugo sliko iz uvodne anekdote ... To je direkten napad na svobodo medijev in ustavno pravico do informiranosti in vse, kar v zvezi s tem počne tranzicijska levica, je globoko protidemokratično. Razgalja pa, zakaj smo tam, kjer smo.