Volčje jabolko preseneča

Volčje jabolko niso le prelepe oranžne cvetne čaše, ki dajejo vtis, kot da zgodaj jeseni na našem vrtu plapolajo papirnati lampijončki. Kdor si namreč drzne dregniti globlje v njihovo notranjost, odkrije še več ... Saj veste, bistvo je očem skrito ...

Sladek okus, grenak priokus …

No, lahko se izrazimo tudi takole – ko odvijemo papirček, se v njem prikaže oranžen bonbonček oz. v našem primeru bolj češnjev paradižnik. Vsaj tako nekako je videti plodič, v katerem je veliko semen in je dejansko sorodnik paradižnika. Če ne prej, to ugotovimo, ko se ga lotimo pozobati. V prvem trenutku sicer uživamo v sladkih, skoraj jagodnih tonih, že naslednji hip pa nas predrami grenak in nato še kiselkast okus, okus po paradižniku. No, resnici na ljubo, svež paradižnik je bistveno okusnejši od volčjega jabolka. Slednji se nekoliko bolj kot v presni, obnese v predelani obliki. Za samostojni obrok ni najbolj primeren, še vedno pa je odlična dekoracija ali dodatek jedem.

Bimbek za jesenski okrasni aranžma

Volčje jabolko (Physalis alkekengi), ki mu ljudski jeziki pravijo tudi zlata jagoda, judovska češnja, pokalin, mošničnik, rdeča punčica, scalnik, bimbek, divji jabolček …, je ena najlepših dekorativnih rastlin – naj si bo na vrtu ali pa v jesensko-zimskem šopku suhega cvetja. Precej manj je znan po svoji zdravilni vrednosti, kar pa ni niti tako napak, saj so vsi njegovi deli, razen plodov, ki se skrivajo v lampijončkih, strupeni. Sicer tudi plodovi v sledeh vsebujejo glikozid fizalin, a količine zdravju niso nevarne. Volčje jabolko je sko­raj zre­lo, ko je ča­ša oranž­no obar­vana in že ne­ko­li­ko osu­še­na, to je navadno septembra ali pa oktobra. Ve­ji­ce od­tr­ga­mo in jih za ne­kaj ča­sa obe­si­mo na su­hem me­stu, da se ča­ša ne­ko­li­ko po­su­ši. Na ta način shranjena volčja jabolka se lahko ohranijo več tednov, plodovi pa v tem času povsem dozorijo. Pred uporabo jih enostavno vzamemo iz čaše in vržemo naravnost v jed ali pa jo z njimi okrasimo. Dobro se obnesejo za vlaganje, marmelade, sokove, omake, a zdi se, da se še najbolj domače počutijo v paradižnikovi ali pa v kakšni drugi zelenjavni ali pa sadni solati.

Mini bomba z »maksi« vitamini

Ko govorimo o plodu volčjega jabolka, je najbolj pomembno dejstvo, da je izjemna zakladnica vitamina A oz. beta karotena, vitamina C in nekaterih vitaminov B-skupine. Pohvali se lahko tudi z zavidljivimi količinami fosforja in železa, pa tudi drugih rudnin ima na pretek.

Pozdravi oči, raztopi kamne in požene na …

Že pred več kot pol stoletja je dr. Heinrich Neuthaler v knjigi Das Kräuterbuch: Gesund durch Heilkräuter und richtige Ernährung čislal volčje jabolko kot neverjeten vir vitamina A. Zaradi slednjega ga je priporočal kot pomagalo pri očesnih obolenjih ter pri preprečevanju in zdravljenju žolčnih, ledvičnih in kamnov v mehurju. V ljudskem zdravilstvu plodovi volčjega jabolka še vedno slovijo kot sredstvo, ki čisti sečne poti in raztaplja ledvične kamne, kakopak pa tudi kot pomagalo pri jetrnih in žolčnih obolenjih. Z njimi naj bi si uspešno znižali vročino in omilili revmatične težave, poženejo nas lahko na vodo in, če težko gremo – tudi na veliko potrebo.

Volčji čaj in sok

Že omenjeni Heinrich Neuthaler svetuje, da si iz plodov pripravimo zdravilni zvarek: 20 gramov posušenih jagod zavremo v pol litra vode in še nekoliko prevremo. Na dan spijemo po dve skodelici čaja. Dodaja še, da s kuhanjem uničimo večji del vitamina C, medtem ko naj bi večji del vitaminu A podobne snovi ostal neprizadet. Toplo priporoča tudi uživanje svežega volčjega soka, ki ga iztisnemo iz jagod.