Tavčarjev vsakdan, ribič in lovec

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 13. oktober 2011 / 06:00

Ob njegovi vsestranski aktivnosti nas zanima tudi, kakšen je bil Tavčarjev vsakdan? Kaj je počel v prostem času? Njegovi najbolj strastni prostočasni aktivnosti sta bili vsekakor dve, lov in ribolov. Lov na ribe v Sori pa je imel še raje kot lov na divjad v Zali ...

Večkrat smo že poudarili, da je bil dr. Ivan Tavčar res vsestranska osebnost. Izkazal se je na številnih področjih slovenskega, ljubljanskega in poljanskega življenja: kot pisatelj, časnikar, gospodarstvenik, pravnik, politik, visoški posestnik … Kakšen pa je bil njegov vsakdan? Kakšen je bil, denimo, med domačimi stenami? Njegov običajni ljubljanski »dnevni red« je lepo rekonstruiral prof. Franček Bohanec. »Sploh je zanimivo, da je bil Tavčar med domačimi stenami povsem drugačen kot v javnih nastopih: vstajal je okoli sedme ure. Potem se je potepal po stanovanju in si prepeval. Žena Franica je še spala do devete ure. Zato se je dom umiril, ko je odšel v svojo odvetniško pisarno. Imel jo je v svoji hiši na Bregu, nato ob sodniji. Opoldne pa se je vrnil. Kuharica z dvema služabnicama je pripravila kosilo. Žena se je vrnila iz mesta in pozabila na mnoge dobrodelne akcije. Morda je še malo pokukala v sobo kuharice, kjer so stregli študentom (med drugim Murnu, Ketteju, Cankarju, Župančiču). Družina pa je že sedela na stalnih stolih za mizo: Franica na levi strani moža, nato pa štirje sinovi in edinka Pipa. Po kosilu se je dom umiril. Za otroke je poskrbela teta.«

Popoldanski del dneva je bil bolj pester. »Oče se je po spanju zopet veselo sprehodil po hiši in jo pobral v bližnjo gostilno Pod rožco. Včasih pa ga je zaneslo v kavarno Evropo, zbirališče mestne inteligence in trgovcev. Klepet in kartanje. Tam so se verjetno ob prebiranju Slovenskega naroda in Slovenca krohotali dvema patentiranima novinarjema za medsebojno blatenje (pri Tavčarjevem Slovenskem narodu je bil Malovrh za novinarskega klovna). Ob šestih se je oče Tavčar vrnil na Breg. Doma se je le bolj malo zmenil za šolsko napredovanje otrok. V osnovno šolo jih je dal kar v bližnjo na Grabnu, dasi so meščanski otroci hodili v druge, manj predmestne šole. Če jim ni šlo v šoli najbolje, je le redko poskusil pomagati svojemu naraščaju, ker je pri tem poslu izgubil živce in vpil na vse pretege, da so hiteli zapirati okna. Kaj pa bi si mislili sosedje. Oče Tavčar ni bil strog. Otrok ni nikoli udaril. Doma je gojil dobro voljo in jo kazal še s tem, da se je pomešal med otroke in njihovo številno druščino prijateljev. Z dovtipi in šalami se je znal veseliti tako, kot je to znala mladost. Po večerji se mu je vedno zopet mudilo: ali v ožjo druščino prijateljev Pod rožco ali pa za pisalno mizo. Priganjali so ga uredniki, naj za božjo voljo že odda rokopis. In pisal je kasno v noč.«

Kadar so šli »na vikend« ali na počitnice v domačo dolino na gorenjskem jugu, je bil utrip dneva seveda povsem drugačen. »Na Visokem je takšen način življenja prilagodil kmečkim razmeram: raje je lovil ribe kot hodil na lov, a svoj gostilniški stol je največkrat našel pri Anžonovcu v Srednji vasi. Tam so vzeli v roke tarok trije: poleg njega in gostilničarja še poljanski učitelj Perko …« Visoški počitniški vsakdan je prisrčno popisal v črtici Poljanska idila (Slovenski narod, 21. septembra 1900). V njej nastopajo tudi domače živali. »Pes sliši na ime Febo, psico kličejo Črto, kozel je Ali, srnica pa Mila. Ali imajo tudi mački, kure, race, prašički itd. svoja imena, tega ne morem povedati, kajti domače in pitome živali je brez broja pri hiši, še celo dva zajčka sta na dvorišču, ki pridno grizeta zelenjav. Prvi trije štirinožci so najimenitnejši: Febo je izvrsten lovski pes 'brak', ki pa ima sedaj še počitnice; Črta je pazna spremljevalka in čuvajka še nedorasle mladine, a kozel mora voziti v bližnje Poljane po male potrebščine. In kako mora parirati šibi devetletne Pipce! Od doma gre sicer nerad, proti domu pa kar sili …« Kadar so na Visokem vsi, je živahno. »Sredi tihe, za promet le malo porabljene doline znajdeš se naenkrat v najživahnejšem mravljišču, v najglasnejšem gnezdu. Stari, s slikami kar prevlečeni graščinici brižinskih škofov se gotovo ni sanjalo, da bode tako hrupno družbo pokrivala s svojo streho. To ti je v njej najrazličnejše mladine, ki daje duška svoji prostosti, včasih pa tudi svoji razposajenosti. In pred hišo se vrše najrazličnejše telesne igre, v prvi vrsti seveda moderni 'tenis', pri katerem je tak vik in vrišč, da bi kar oglušil. Poleg igre je glavni šport kopanje in ribarjenje …«

Lovec

Da je bil dr. Ivan Tavčar po srcu tudi lovec, je pač dobro znano. Če to ne bi bil, ne bi mogel spisati takšne lovske poezije v prozi, kakršno beremo v lovski povesti V Zali (1894). Njegov stvarni lovski portret pa najdemo v starih zvezkih revije Lovec. Odlomke, ki se nanašajo na pisatelja, je zbrala Sely de Brea Šubic in jih objavila v Kroniki lovske družine Poljane, izdani 1999. Sodim sicer, da je nekatere prispevke, podpisane z dr. I(vo). T., napisal pisateljev prvorojeni sin enakega imena in ne njegov oče. O slednjem pa je zagotovo pripovedoval njegov lovski tovariš J. Schrey. Njegovo pripoved je objavil Lovec ob 10. obletnici pisateljeve smrti, 1932. S Tavčarjem sta spoznala pri lovu na sulca v Poljanah, pozneje sta skupaj hodila na lov na divjega petelina.

»Romantik dr. Ivan Tavčar se je kaj rad vživel v tisto davno dobo, ko je po naših pokrajinah še nemoteno gospodarila po mili in dragi volji sveta božja priroda. V duhu je spremljal lovca viteza, od strani gledal objestnega graščaka, ki je zatiral našega kmeta, pač pa spoštoval in se v duhu družil z gospodo dobrega, plemenitega srca. Zaradi tega je zanimiva tudi družba, ki se je zbirala običajno pri njem. Vprav v Zalo je povabil dr. Tavčar vse: graščake, meščane, obrtnike, trgovce in domače kmete … Leta 1894. je bilo, ko smo lovili v Zali. Dr. Tavčar je prišel v soboto popoldne z Videmskim in Nacetom Anžonovcem v kmečko gostilno pod Zalo. Spremljali so jih nosači, med njimi tudi Andrijancev Tone, poznejši ribiški paznik, ki se je v teku let povzpel celo do osebnega služabnika grofa Eichelburga, bržčas po priporočilu dr. Tavčarja. Iz Ljubljane smo prišli, in sicer tudi skozi Poljane in čez Trato: direktor državne blagajne Pavlin, ključavničarski mojster Ahčin in jaz. Za nosača smo imeli tudi to pot Škileta. Z juga je prišel graščak Fran Galle. Iz Bistre se je peljal čez Podlipo do vznožja razvodja Poljanščice, nato pa peš čez hribe in doline. Spremljal ga je njegov vrtnar, ki je slovel za imenitnega kuharja. Najdaljšo pot je imel Gruden – Zagod, lovec in posestnik iz Idrije. Ta del družbe se je zbral v soboto popoldne, drugi so pa prišli v nedeljo zjutraj. Kakor po navadi, je bilo tudi to pot prav imenitno poskrbljeno za 'želodčke'. Naj omenim, da smo imeli takrat v Zali več sodčkov plzenskega piva in celo najfinejši francoski šampanjec. Mesnino smo dobili nekoliko iz Škofje Loke, nekoliko iz Ljubljane. Vsak je prinesel, kar je pač smatral za potrebno. Postrvi nam je nalovil v Poljanščici ravnatelj muzeja Mannheim. Nemoteni, daleč od vsakdanjosti, smo se imeli božanstveno. Da je bila pa družba še bolj vesela, so gostje naročili tudi godce, kar je postalo usodno za enega od naših prijateljev.«

Imenitna druščina, mar ne! In kakšen je bil lov sam? Zelo uspešen. »Pokalo je po vseh robovih.« Lovci so se vračali s petelini. V nedeljo opoldne se je »pričela pojedina, ki je trajala do večera in se raztegnila še pozno v noč. Nikomur ni prišlo na misel, da bi šel domov.« Tako si je gospoda v ponedeljek privoščila »ta plavega«. Šele v ponedeljek dopoldne so se dvignili »in odšli v sosednje Lučine, kjer je pasel ovčice učeni župnik dr. Dolinar. Vesel nas je bil in prinesel poskusit dobrote iz kuhinje in kleti. Jedli smo ocvrte rezine in fižol ter pili tako vino, da sta pričela z direktorjem Pavlinom kmalu prepevati kar v grškem jeziku. Dr. Tavčar je menil, da je gotovo to prva grška pesem v Lučinah. Iz Lučin smo odšli v Srednjo vas k Anžonovcu. Nekateri so odšli, ostali pa smo nadaljevali do prihodnjega jutra, dokler nismo zaključili zopet na Vidmu. Tokrat je pa bila Videmska Lenka bolj energična: 'Veš Schrey, kaj ti svetujem: Ti si največji zapeljivec. Zgubi se že enkrat v Ljubljano in pusti v miru naše dedce, saj so že sami dosti trapasti!' Odšel sem, toda ne zaradi hude Lenkine pridige, marveč, ker je bila mera res že polna. Kakor sem pa kasneje zvedel, se je moral zagovarjati tudi moj lovski prijatelj dr. Ivan Tavčar pred svojim sodnikom, pred gospo, ki mu je dala samo za en dan dovoljenje, ga je pa prekoračil za cela dva dneva …« Pa si danes privoščite kaj takega!

Ribič

Prof. Franček Bohanec je ugotovil, da je bil Tavčar še bolj strasten ribič kot lovec. Kupil si je celo izključno ribolovno pravico v Poljanščici. »Nihče ni smel loviti rib, kajti ribolov v Sori od izvira pa skoraj do Loke, je pripadal visoškemu gospodu. Če so Tavčarjevi domači, biriči ali od Tavčarja posebej najeti čuvaji ujeli kakšnega pobalina, so ga krepko obdelali – vzgojno. Bogati kmetje so si kdaj pa kdaj strastno zaželeli ribolova. Šli so dobre volje kar pred Visoko in potegnili iz reke velikega sulca. Seveda jih je Ivan Tavčar tožil, četudi so bili vsi njegovi gostilniški tovariši. Ko so se kmetje odpravili v Loko na sodnijo, je bil – kot pravijo – tako visok sneg, da so lahko prišli samo do Zminca, do gostilne pri Kajbitu, sodniku pa sporočili, da naprej ne gre. Ljudski spomin pravi, da jih pred sodnika ni poslal Tavčar, pač pa Franica, njegova žena. Stvar se je razpletla tako, da so ti bogati kmetje dobili pravico do ribolova v potokih, ki tečejo v Soro. Pisatelj je s to potezo zmanjšal njihovo željo po ribah, ki so se skrivale v njegovih tolmunih.«

J. Schrey, Tavčarjev ribiški in lovski tovariš, je v reviji Lovec leta 1932 obudil spomin na dan, ko sta se spoznala. Bilo je v tistih letih, ko je bil mladi Tavčar še za koncipista v pisarni dr. Janeza Mencingerja v Kranju (1877-80). Pisana druščina se je zbrala v gostilni Na Vidmu v Poljanah in nato odšla proti Gorenji vasi. »Malo pod mostom so zastavili sake. Kakor vsi domačini, je tudi dr. Tavčar sezul čevlje, zavihal hlače visoko nad kolena, vzel sak in zagazil v vodo. Nekaj jih je šlo podit in drogat ribe. Oboroženi so bili z dolgimi drogi. Kar nas je bilo Ljubljančanov, smo stali na bregu in gledali ter s krikom signalizirali kretanje odnosno plavanje rib. To je nastal direndaj, ko so pognali kar celo tropo raznih belic in lipanov proti točki, kjer je bila Poljanščica zagrajena s saki, ki so jih tiščali v hudih deročinah k vodnim tlom mišičasti Poljanci. Po pol metra dolge mrene in podusti so se skušale pritisniti med skale. Lipani so priplavali do mrež, pa so opazili nevarnost in kar blisknili nazaj proti tolmunu. Mnogim je uspelo se vrniti. Niso se brigali ne za krik ne za drogove, ki so tleskali prav tako po površini vodne gladine, kakor tudi po deročinah. Najbolj navihani so bili pač kleni, ki so jo drug za drugim ubrali v plitvino, da so se jim skoraj hrbtne plavuti videle iz vode in se tik ob peščenih prodih umaknili nevarnosti. Kadar je bilo v saku kaj več rib, so hitro dvigali sake, kar so pa izkoristile druge ribe in si pri nastali odprtini rešile življenje.«

Vse vrste rib so se že ujele ali ušle, le sulec, »kralj tolmuna«, »skoraj meter dolga riba«, ki mu je bil ta lov namenjen, ni hotel na dan. Ko so že skoraj obupali, ga je našel nekdo, ko je z drogom dregnil pod ostanek stare brvi, ki jo je od nekod prinesla visoka voda. Sulec se je zatekel v tolmun, odtod ga je z drogom pregnal videmski hlapec Geri, tedaj »najspretnejši ribič vse Poljanske doline«. Zaplaval je proti toku, proti mostu; nad tem je bil jez – če bi ga dosegel, bi se rešil. »Dva poganjača sta se pognala v vodo in skušala sulcu preprečiti pot proti mostu in odtod pod jez, od koder bi ga živ krst ne bil več spravil. Saj so pod jezovi globočine in odprtine, da je prostora ne le za sulca, nego celo za celega podvodnega moža. Šele onemu, ki je stal najvišje in odkril skrivališče vodnega kralja, je uspelo, da ga je obrnil. To pot pa sulec ni več obstal v tolmunu, marveč jo je kar potegnil skozi in že smo ga videli plavati po deročini pod tolmunom. Nastal je krik. Oni, ki so držali sake, so jih pritiskali k tlom, kar so jim pripuščale moči ter buljili v migljajočo vodno gladino. Zabliskalo se je pred sakom dr. Tavčarja in v tistem trenutku je že občutil močan sunek v boso nogo, ki jo je imel prislonjeno ob sak. Tisti mah pa je že tudi dvignil sak, toda deroča voda ga je zasukala, da bi bil kmalu s sulcem v saku splaval po Poljanščici. Lovil se je z nogami z le deloma iz vode dvignjenim sakom. Končno je le dobil toliko stopinje, da jo je mahnil med divjim krikom vseh navzočih, kot zmagovalec nad vodnim elementom in njegovim kraljem, na peščeni prod. Sak s sulcem je vrgel na prod in pomagači so že odvijali iz mokre mreže ogromno, celih sedem kilogramov težko ribo …« Končalo se je Na Vidmu, kjer je sorški kralj še zadnjič zaplaval – v olju in vinu.