Zgodbe muzejskih predmetov: Ko so pošto prenašali sli in kočije

Začetki poštnega prometa segajo v rimski čas. Območje Gorenjske je bilo za rimsko državo strateško pomembno, saj je povezovalo vzhodne in zahodne rimske pokrajine. Za vojaške in državne potrebe so Rimljani gradili ceste. Preko Gorenjske so pomembne ceste potekale od Emone (Ljubljane) po kamniškem območju ter iz Kranja preko Ljubelja in Korenskega sedla na Koroško. Ob državnih cestah so bili zaposleni posebni uradniki, ki so skrbeli za transport pisnih sporočil, različnih pošiljk in oseb, pomembnih za delovanje države. Običajno so jih prenašali v poštnih kočijah. Drugim državljanom te poštne storitve niso bile namenjene.

Po propadu rimske države niso več vzdrževali cest, tako da je prenehala tudi organizirana poštna dejavnost. Vladarji, deželni knezi, graščaki in meščani so sporočila prenašali preko slov, ki so potovali peš ali na konjih. Ko pa so v 15. stoletju Turki plenili po slovenskih deželah, so poskušali pošto na novo organizirati, saj so morali obvestila o turški nevarnosti prenašati zelo hitro. Najhitrejši so bili sli tekači, uvajali pa so tudi jezdno pošto. Ponekod so uvedli redne poštne zveze, kar je pomenilo, da je sel vsaj enkrat na teden pobiral pisma in pakete in jih odnesel prejemniku.

Ob cestah, kjer je bil organiziran poštni promet, so ustanavljali poštne postaje. Najstarejša poštna postaja ob poštni cesti Ljubljana–Gradec je bila v Podpeči pri Lukovici ob vhodu v Črni graben. Na začetku 18. stoletja so jo postavili še v Šentožboltu.

V 18. stoletju je država pošto prevzela v neposredno upravo. Poštno službo je pospeševala zaradi potreb državnih uradov in trgovine. Tako so na Gorenjskem sredi 18. stoletja ukinili poštne sle in vpeljali redno poštno zvezo med Ljubljano in Celovcem, nekaj let kasneje so vzpostavili poštno zvezo Ljubljana–Beljak. Osrednja poštna postaja je bila v Kranju, druge so bile v Tržiču, na Otoku pri Podvinu, na Savi pri Jesenicah in v Podkorenu.

Na poštni postaji v Podkorenu je služboval v začetku 19. stoletja poštni upravitelj Lovrenc Razinger. Pri Razingerjevih so bili tudi gostilna in hlevi za izmenjavo konj, ki so vlekli poštne kočije. Poštna služba je bila dedna. V rodbini je ostala vse do izgradnje gorenjske železnice leta 1870, ko so začeli poštne postaje opuščati. Iz Razingerjeve zapuščine hranimo v Gorenjskem muzeju nekaj dragocenih predmetov iz 19. stoletja, kot so portret poštarja Lovrenca Razingerja, poštni žigi ter postiljonski jopič in kapa. Spadala sta k slovesni uniformi skupaj z rogom, ki je bil obvezna oprema vsakega poštarja.