Anonimni svojci alkoholikov

Besedilo: Maja Korošak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. oktober 2011 / 06:00

Skupina Al-Anon: delijo si izkušnje, krepijo moč in upanje, da bodo rešili probleme.

Srečali smo se nekega torka zvečer v zatemnjeni sobi. Sedimo v krogu, na sredini gori drobna svečka. »Pozdravljeni, jaz sem Metka, hči alkoholika. Danes bom jaz vodila srečanje,« se zasliši glas ene izmed udeleženk. »Pozdravljena, Metka,« se oglasi spodbuden pozdrav iz kroga. Srečanje skupine Al-Anon, anonimnih svojcev alkoholikov, se je začelo. Nadaljevali so z branjem besedila, ki ga preberejo vsakokrat. Govori o tem, da si v Al-Anonu delijo izkušnje, moč in upanje, da bi rešili probleme, ki so jim skupni. Menijo, da je alkoholizem družinska bolezen in da spremenjen odnos do življenja lahko pripomore k okrevanju. Besedilo govori tudi o tem, da ima Al-Anon en sam namen: pomagati družinam alkoholikov.

Vrstila so se pripovedovanja in zgodbe posameznih članic in članov. Govorili so odkrito, brez obtoževanja ali samopomilovanja, govorili so o sebi in ne o drugih. Vsak se je predstavil samo z imenom in začel svojo pripoved.

Mamin sinko

Dragica je kot mlado dekle spoznala fanta, ki je živel nedaleč proč. Zaljubila sta se, poročila, zgradila hišo, si ustvarila družino. Pozneje je z veliko žalostjo v srcu spoznala, da je njen mož mamin sinko. Počutila se je odrinjena, zbegana in nemočna. Mož je bil v večnem strahu pred svojo mamo, nemočen, da bi ravnal po svoje. Rodila sta se jima dva čudovita otroka. »Imeli smo drug drugega, odšli kdaj na kakšen izlet ali na dopust na morje, a se nam mož ni nikoli pridružil. Ni si upal, ker bi bila potem žalostna njegova mama. Ujet v zanko mamine "ljubezni" je tonil v alkoholu. Postala sem žena alkoholika.« Prihajal je domov opit, včasih prek vseh meja, in takrat sta se z mamo močno prepirala. Že naslednji dan je pred njo tako rekoč klečal, ona pa ga je mučila z jokom in obtoževanjem, nato je popustila. Spravila sta se, dokler se ni ob naslednjem pitju vse ponovilo. Kako je Dragici, ni zanimalo nikogar. »Moja beseda je pomenila manj kot nič. Moja velika sreča sta bila otroka in služba z dobrimi sodelavci. Tako smo živeli cela desetletja.« Mož je s svojim pitjem ogrožal tudi svojo službo in na koncu ostal brez nje. Vajena skrbeti predvsem za druge, je Dragica razmišljala, kako bi mu pomagala. Njen mož pa ni vedel niti tega, v katerem razredu je kakšen otrok. Minevalo je že četrto desetletje, otroka sta že zdavnaj odšla na svoje, ona pa, materialno neodvisna, še vedno tam. Življenje, ki je mejilo že na norost.

Nekoč pa je srečala znanca, za katerega je vedela, da je tudi reševal podobne težave v družini. Brez besed ji je podal list papirja in jo vprašal, ali pozna Al-Anon. Na papirju so bile napisane telefonske številke in naslovi za srečanja. »To je zate, začni hoditi na srečanja, samo tako se pobereš,« ji je dejal in odšel. Prižgal je drobno lučko na koncu predora. Začela je hoditi v Al-Anon in že po nekaj srečanjih začutila olajšanje, na poti domov je glasno prepevala. Tam je spoznala, da lahko pomaga le sebi. »Vsako novo jutro se veselim dneva, ki je pred mano. Zahvaljujem se za vsak trenutek življenja v svobodi. Žal bi morala že davno prej stopiti na to pot, vendar nisem znala,« je še povedala Dragica.

Ženska z mrkim pogledom

Podobno, a vendar povsem svojo zgodbo ima Vesna. Ko sta bila še mlada, fant in dekle, se je vsepovsod, kamor sta šla v družbo, pilo veliko alkohola. Nobeno praznovanje, pomemben dogodek, ples, izlet niso minili brez alkohola. Vesni se to takrat ni zdelo prav nič nenavadno. Ko pa sta se poročila, se je problem alkoholizma z leti stopnjeval in vse večkrat se je dogajalo, zlasti kadar je šel mož sam v družbo, da se je vračal vse bolj opit. Vesna se je skušala izogibati druženju s prijatelji, kadar je vedela, da se bo alkohol točil v velikih količinah in da se mu njen mož ne bo znal upreti. Vendar pa tudi zapiranje v družinski krog ni več pomagalo. Pozneje, ko se je mož ujel v alkoholizem in postal odvisen, je najraje pil doma.

Dolga leta je obupovala. Vse svoje misli, svojo energijo in ves svoj čas je posvečala možu in temu, kako bi preprečila, da bi še naprej pil. Njeno življenje je postalo en sam stres. Živela je s človekom, ki ga je imela rada in ga hkrati sovražila, saj je bil opit popolnoma druga osebnost. Trpljenje jo je spreminjalo v drugo osebo: v žensko, ki se ni več smejala, ki je imela tenko stisnjene ustnice in mrk pogled. Postala je ženska, ki se ni več gledala v ogledalo, v kateri so lepa čustva in občutenja umirala. Ostali so samo jeza, zamera in velika nestrpnost, občutek krivde in nemoč, da bi svoje življenje spremenila. Znašla se je v začaranem krogu, ki je ogrozil tudi njeno zdravje. Potem pa je v nekem časopisu zasledila članek o anonimnih svojcih alkoholikov, prišla na prvo srečanje in se začela ponovno vračati v življenje.

Mladosti se ne spominja

Posebno spodbudna je zgodba Slavke, dolgoletne članice Al-Anona. »Moja mama je od mojega očeta alkoholika odšla pri 71 letih, ko je bila zdravstveno že povsem na tleh. Jaz sem od moža alkoholika odšla pri 51 letih. Moja hči je prišla v program Al-Anon pri 31 letih in si na novo uredila življenje,« je povedala. Ko se je v Sloveniji rodila skupnost Al-Anon, bilo je pred enaindvajsetimi leti, se je s tem tudi njej odprla možnost za to, da stopi na novo pot in pomaga sebi, posredno pa tudi svojim otrokom. »Veselje je najpomembnejše, v njem je naša moč,« je prepričana danes. Nekoč pa je mislila, da mora biti zelo resna in da je življenje težko. »Seveda življenje tudi danes ni brez težav, a vendarle je tako polno lepega!«

Slavka je danes v tretjem življenjskem obdobju in polna energije. Niti smrti se ne boji. »V skoraj dveh desetletjih sem s pomočjo Al-Anona doživela toliko lepega, da se niti umreti ne bi več bala.« Vse dobi v Al-Anonu: prijateljstvo, podporo, duhovno oporo. »Nismo samo prijatelji, med nami vlada bratstvo v pravem pomenu besede.« Odkar je prvič stopila v skupino, ni zamudila niti enega tedna. »Naj bom na drugem kontinentu ali pa v bolnišnici: za Al-Anon se vedno najde čas in prostor.« Morda je težko razumeti, da ji tudi prijateljevanje s prijetnim in naklonjenim moškim ne pomeni toliko, da bi se odrekla delčku življenja, ki ga njej pomenijo te skupine. »S pomočjo Al-Anona sem si rešila življenje in pridobila zdravje, to pa je največ, kar je sploh možno.« Danes prekipeva od zdravja, polna je življenja in ideje kar kipijo iz nje. Kakor da bi jo mladost ujela v poznih letih.

Njen oče je bil težak alkoholik, preživljali so tako hude stvari, da se je njeno telo uprlo in zbolelo, duša pa se je branila s pozabo. »Moje mladosti, kot da ne bi bilo. Še danes velik del tistega, kar sem takrat preživljala, ostaja skrit. Preprosto se ne spominjam.« Njen zakon je bil drugačen v tem, da je v njem imela vodilno vlogo ona. Alkoholizem moža pa je vseeno naredil svoje. Zdravje ji je začelo močno pešati (ob tem, da je bila bolehna pravzaprav že od otroštva), tako da je zdravnica morala prihajati na dom in ji v postelji dajati injekcije, da je sploh lahko vstala. Imela pa je dva majhna otroka, za katera je hotela skrbeti, a jo je bolezen premagala. Večkrat je nenadno izgubila zavest in zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj je narobe. To pove zato, ker se je vse to prenehalo, ko je vstopila v program Al-Anon. In zakaj vse to povezuje s programom Al-Anon? »Takrat sem začela skrbeti zase. Začela sem se zavedati sebe in spoznavati, da lahko spremenim le sebe. Prepoznavala sem svoje pomanjkljivosti, zmote, predsodke, po večkratnem temeljitem miselnem in čustvenem predelovanju pa sem zmogla odpustiti sebi in drugim. Med člani sem se vedno počutila sprejeto, varno in zaupala sem v to, da bo program pomagal tudi meni.«

Sebe na prvo mesto

Dragica, Vesna in Slavka so se torej pridružile eni od 34 skupin anonimnih svojcev alkoholikov, ki se srečujejo po vsej Sloveniji. V Al-Anonu se vsak nauči uporabljati določena orodja za to, da stopi na pot okrevanja. Eno od teh je prepuščanje. Kaj to pomeni? »Kdor obiskuje skupine, se prej ali slej zave, da ni odgovoren niti za bolezen niti za ozdravljenje drugega človeka. Ugotovimo, da se lahko rešimo krčevite osredotočenosti na svojca. Svoje življenje tako srečneje in lažje usmerjamo, postane dostojanstveno in pravično,« je pojasnila Cvetka, soustanoviteljica Al-Anona. Al-Anon svojim članom daje naslednja vodila: »Ne trpimo zaradi stvari, ki jih drugi počno, ali zaradi načina, kako drugi reagirajo. Ne dopustimo, da nas kdo uporablja ali zlorablja za svoje ozdravljenje. Ne delajmo ničesar za druge, kar lahko storijo sami. Ne zakrivajmo napak ali napačnih dejanj nekoga drugega. Ne preprečujmo krize, če je nastala iz normalnega poteka dogodkov. Le tako se lahko odpočijemo od negativnih učinkov, ki jih je imelo na nas skupno življenje z alkoholikom,« je še povedala Cvetka.