K filozofiji fotografije

Postavimo se za začetek na eno »svetsko« točko za fotografiranje. Na ploščad pred palačo Chaillot v Parizu, denimo, od koder je najlepši pogled na Eifflov stolp. Kaj bi videli na sliki, če bi fotografirali množico, ki nezadržno vrvi na tem kraju? To, da mnogi med temi ljudmi fotografirajo. Eifflov stolp. No, resnici na ljubo, jim ta služi predvsem za ozadje, v prvem planu pa so fotografovi najbližji. Na sliki je torej množica, ki »škloca«, klika. »Šklocanje« pa je v naših očeh početje, v katerem ni nič duhovnega ali celo posvečenega. Tako je vsaj na prvi pogled, a če tako mislite, se motite. Živel je filozof, ime mu je Vilem Flusser, in ta je napisal knjižico z naslovom K filozofiji fotografije, prvič je izšla v nemščini, v slovenščino jo je prevedla Anja Naglič, izdala ZSKZ in »Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta«. No, in ta mož je zatrdil, da je fotograf »človek, ki se trudi postaviti v podobo informacije, ki v programu fotoaparata niso predvidene«; še več, fotograf je funkcionar, »človek, ki se igra z aparati in deluje v njihovi funkciji«; fotografija je »z aparati ustvarjena in distribuirana, letaku podobna zgodba«; aparat pa je »igrača, ki simulira mišljenje« … In tako naprej, korak za korakom k filozofiji fotografije.

»V dozdajšnjem poskusu, da bi zajeli bistvo fotografije, se je pojavilo nekaj osnovnih pojmov: podoba – aparat – program – informacija. Ti pojmi morajo biti osnova vsake filozofije fotografije, omogočajo pa tole definicijo fotografije: fotografija je v skladu s programom in s pomočjo aparatov ustvarjena in distribuirana podoba, katere domnevna funkcija je informirati. Vsak od osnovnih pojmov vsebuje nadaljnje pojme. Podoba vsebuje magijo, aparat avtomatizacijo in igro, program naključje in nujnost, informacija pa simbol in nepričakovanost. To vodi k razširjeni definiciji fotografije: fotografija je avtomatsko s programiranimi aparati in med igro, ki temelji na naključju, nujno ustvarjena in distribuirana podoba magičnega stanja stvari, katerega simboli prejemnike fotografije informirajo za nepričakovano vedenje.« Pa še res je, če malo pomislimo: tisti turisti tam na pariški ploščadi so kot veliki otroci, ki se igrajo z igračami-aparati, te pa so visoko avtomatizirane in programirane; podobe, ki tako nastanejo, so magične in simbolne; tiste, ki jih bodo v dolgih zimskih večerih ogledovali, bodo prestavile v neko magično stanje, vedli se bodo kot očarani. Namesto da bi prisluhnili ustni ali napisani pripovedi pariškega romarja, bodo očarani nad zgodbo, ki jo pripovedujejo njegove fotografije.

Ko je Flusser leta 1983 prvič objavil svoje delo, nas večina še ni bila tako vpeta v prihajajoči svet informacijsko-komunikacijskih tehnologij in elektronskih medijev, filozof pa je fotografijo že tedaj »preroško« obravnaval prav v tem kontekstu. Hkrati jo je umestil v tisočletni spoprijem med podobo in besedo: s katero od obeh naj človek dojema in izraža sebe in svet okoli sebe? Potem ko je v zadnjih stoletjih, zlasti po iznajdbi tiska že kazalo, da bo v Gutenbergovi galaksiji povsem prevladala beseda, zlasti tista, ki je bila natisnjena v krščanskih, islamskih, marksističnih in drugih svetih spisih, se zdi, da je v dobi prevlade elektronskih tehnologij in medijev podoba (in z njo fotografija) spet v nezadržni ofenzivi. Ta lahko vodi v novo idolatrijo, v čaščenje podob: »vseprisotne tehnične podobe okoli nas so tik pred tem, da magično prestrukturirajo našo 'resničnost' in jo preobrnejo v globalno prizorišče podob. Tu gre v bistvu za 'pozabo'. Človek pozabi, da je bil on tisti, ki je ustvaril podobe, da bi se z njimi orientiral v svetu. Ne zna jih več dešifrirati in od zdaj živi v funkciji svojih lastnih podob: imaginacija se je spremenila v halucinacijo.« Ji bomo podlegli? Smo ji že?

Poglejmo naposled, kdo je bil ta prodorni mislec, ki je napovedal prevlado tehničnih podob. Srednjeevropski Jud, seveda, kdo pa drug. Rodil se je 1920 v judovski akademski družini v Pragi, od koder je 1939 še uspel pobegniti pred nacisti. Dolgo je živel v Braziliji, od koder se je 1972 vrnil v Evropo. Umrl je 27. novembra 1991, za posledicami avtomobilske nesreče, ki se je zgodila malo pred nemško mejo; vračal se je s predavanja, ki ga je imel v Pragi. Tu počiva na novem judovskem pokopališču. Svoje številne spise je napisal v več jezikih, nemščini, francoščini, angleščini, portugalščini, še najmanj v češčini. Njegova osrednja tema so nove oblike komunikacije in z njimi povezan zaton pisne kulture, označujejo ga za filozofa novih medijev in komunikacij. Naj bo ta članek tudi skromni poklon pred bližnjo 20. obletnico njegove smrti.