Visoko nad oblaki

Ne zgodi se ravno vsakič, da bi nekaj, kar je objavljeno v Gorenjskem glasu, zbudilo pozornost po vsej državi in celo v prestolnici. Nacionalne pozornosti pa je bila vsekakor deležna izjava, ki jo je v pogovoru za naš časopis (GG+, 23. septembra 2011) izrekel ameriški veleposlanik v Sloveniji, gospod Joseph Adamo Mussomeli. Vredna je, da jo ponovimo in komentiramo: »V Sloveniji me najbolj moti prav omenjanje nacionalnega interesa, zato ste najbrž to tudi navrgli. Mislim, da to ne bi smelo biti v nacionalnem interesu. To le omogoča nekaterim nekdanjim komunistom in drugim, ki nadzirajo ta podjetja, da so bogati in varni, po drugi strani pa slovenski državljani čutijo negativne posledice ščitenja tega nacionalnega interesa.« Tako je odgovoril na domnevo, ki jo je novinar Simon Šubic izrekel v vprašanju: »v našem nacionalnem interesu je, da najpomembnejša podjetja ohranimo v slovenski lasti …«

Že pred tem pa je veleposlanik zatrdil: »Vlada se mora enkrat za vedno odločiti, da so tuje investicije v Sloveniji zaželene, da ne želi vsega nadzorovati. V Sloveniji je za razliko od drugih nekdanjih komunističnih držav še vedno večina velikih podjetij v državni lasti, kar se mora spremeniti. Ko se bo Slovenija resnično odločila, da želi biti del zahodnega gospodarstva, boste ugotovili, kako zelo lahko napredujete.« In kaj bo, če ne bomo ravnali po njegovem nasvetu? »Zašli boste v resne težave, države, kot so Češka, Slovaška, Madžarska, vas bodo prehitele.« Kaj naj porečem? V resnih težavah smo res že nekaj časa, pa ne zato, ker svoje gospodarske srebrnine še nismo prodali zahodnemu kapitalu, temveč zato, ker so naši politiki oziroma vsi dosedanji predsedniki vlad dopustili, da so jo pokradli domači pohlepneži in plenilci. Res je tudi, da so med njimi premnogi nekdanji komunisti ali njihovi nasledniki po krvnih ali po drugih vezeh. Tudi sam sem pripadal bratovščini blaženega Karla Marxa (in kot filozofa ga še vedno visoko cenim), a se zaradi tega ne čutim ne bogatega ne varnega. Da je tako, ne krivim drugih, sem pač premalo pohlepen in kot plenilec nesposoben, tako mi Bog pomagaj.

V teh rečeh se raje kot po tujih ravnam po domačih prerokih, kakršen je gorenjski rojak dr. Jože Mencinger, zagovornik »rdečih« direktorjev. Slednji se je že v prvih letih te države kot tedanji podpredsednik vlade postavil po robu Lojzetu Peterletu, ko je ta za njegovim hrbtom pripeljal v skupščino ameriškega ekonomista Jeffreyja D. Sachsa, enega od prerokov neoliberalistične ekonomske paradigme, da bi naše komaj osamosvojene prvake podučil, kako se pod ceno prodati tujemu kapitalu. Pa ga k naši sreči niso poslušali. Kot kaže, bomo morali kljub vsemu marsikaj od tistega, kar nam je še ostalo, prodati zdaj. Profesor Mencinger je opozoril, da dober kmet proda njivo šele takrat, ko je v stiski, ko je to res nujno – in kot kaže, se je ta trenutek nevarno približal.

Ne vem, zakaj sem se ob tem pisanju spomnil še na eno od novejših in najbolj odmevnih novic – da je 29. septembra, na moj god, umrl legendarni Lojze Slak. Ob gorenjskih Avsenikih druga največja legenda slovenske narodnozabavne glasbe, v času moje mladosti predstavnik »goveje muzke«, za današnjo mladino in nas vse pa že priznani klasik. Mogoče sem se spomnil nanj zato, ker je bil predstavnik nacionalne samozavesti na področju glasbe. Kje je ta dolenjski Kranjec zdaj: v dolini tihi ali visoko nad oblaki? Ne vem, ostaja pa z nami, kot eden od priprošnjikov v zadevah nacionalnega interesa …