Knjigarna Konzorcij

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. oktober 2011 / 06:00

V tem knjižnem feljtonu predstavljamo predvsem nove knjige, prav pa je, da zapišemo tudi kako besedo o hišah in ustanovah, kjer se knjige prodajajo in hranijo – o knjigarnah in knjižnicah. Zato začnimo z vprašanjem: Ali veste, katera je največja knjigarna v Sloveniji in od kdaj deluje? Ja, to je Knjigarna Konzorcij, največja knjigarna in papirnica v državi, ime ima po stavbi, v kateri stanuje, v Konzorciju na Slovenski cesti 29 v Ljubljani, letos pa praznuje častitljivih 50 let. »Čeprav je od njenih začetkov minilo že pol stoletja, ostaja še naprej zvesta svojemu prvotnemu poslanstvu: krojenju živahnega intelektualnega vzdušja v središču prestolnice. Konzorcij je svoja vrata odprl leta 1961. Prvi obiskovalci so presenečeni občudovali prostorno trgovino, ki se je razprostirala v dveh nadstropjih. Poleg njene velikosti in bogate izbire knjižnih naslovov je kupce presenetila možnost, da so lahko knjige sami jemali s polic. Česa takšnega v knjigarnah pred tem niso poznali. Ne glede na to, da je imel kupec zdaj neposreden dostop do knjige, se je tudi v Konzorciju ohranila tedaj že uveljavljena navada, da knjig ne prodajajo navadni prodajalci, pač pa knjigarji, poznavalci knjižne ponudbe in kulture nasploh. Slednje je prišlo v Konzorciju, ki je ponujal dovolj prostora za različne prireditve, izredno prav. Od odprtja Konzorcija pa do danes se je v knjigarni in papirnici zvrstilo na tisoče okroglih miz, knjižnih predstavitev, razstav, pogovorov z avtorji in drugih podobnih dogodkov, ki so dejavno sooblikovali slovensko kulturno zgodovino. Konzorcij je z več kot 1000 kvadratnimi metri prodajnega prostora še danes največja slovenska knjigarna z daleč največjo ponudbo knjig v Sloveniji. Na policah Konzorcija najdemo več kot 70 tisoč naslovov, od tega približno 40 tisoč tujih in 30 tisoč slovenskih knjig. V prostorih Konzorcija se na leto odvije več kot 200 kulturnih dogodkov, med njimi tudi znameniti otroški abonma, Geina predavanja in priljubljeni Dialogi, poleg tega pa tu potekata tudi dve veliki knjižni razstavi (Frankfurt po Frankfurtu in Bologna po Bologni).«

Navedene besede lahko preberemo na Konzorcijevi spletni strani, sam pa bi rad dodal še nekaj osebnih skušenj s to knjigarno, v katero zahajam že več kot 40 let; njen obiskovalec sem postal kot ljubljanski gimnazijec konec šestdesetih. Že takrat sem kljub nizkemu dijaškemu in študentskemu proračunu kupil razmeroma veliko knjig, tudi v škodo drugim, bolj nujnim izdatkom, kot sta hrana in obleka. No, nekaj pa moram ob tej priložnosti priznati: da sem si nekaj knjig tudi »protipravno prisvojil«; po domače rečeno – ukradel! Moj prijatelj, s katerim sva skupaj počela te reči, je zanje iznašel tudi novo besedo: »parkomunizacija«. Šlo naj bi za nekakšno prisvajanje v posvečene namene, za početje, ki je malodane v službi bližnje svetovne revolucije … Ja, tako je pač bilo, taki smo bili, Bog nam odpusti, svetovna zgodovina pa pozabi. Me prav zanima, ali si danes še kdo upa početi kaj takega in v takšni veri? Veliki brat (beri: elektronski nadzor) najbrž vidi več kot takratne knjigarke in navadne prodajalke.

Moj osrednji spomin na Konzorcij pa je gotovo na tisto, kar se je v njem zgodilo 28. januarja 1988. Andreja Mlinar, dolgoletna vodja knjigarne in Schwentnerjeva nagrajenka 2000 (za življenjsko delo v knjigotrštvu), sicer pa žirovska rojakinja (in nečakinja sociologa dr. Zdravka Mlinarja), me je, kot takratnega žirovskega »kulturnega animatorja«, povabila, da v Konzorciju pripraviva predstavitev kulture na Žirovskem. In sva jo, pod naslovom Žirovski kulturni utrip. V izložbi knjigarne je bila razstavljena čevljarska delavnica iz našega muzeja, pribor za klekljanje in nekaj izbranih čipk. Navedenega dne pa smo v knjigarni predstavili novi zvezek Žirovskega občasnika. Pogovor je uvedla Andreja, za njo smo svoje povedali še: dr. Ivan Sedej (zdaj že pokojni sin v Žireh rojenega slikarja Maksima), ki je kot umetnostni zgodovinar predstavil izbrana dela žirovskih slikarjev, ta pa so bila razstavljena na štafelajih za nami; dr. Marija Stanonik, slovenistka in etnologinja, ki je predstavila antologijo z naslovom Žiri in Žirovci v slovenski literaturi; no, pa moja malenkost, ki je dodala še to in ono. Zapele so nam Kresnice, simpatični in ubrani dekliški decet, ki ga je ustanovil in vodil Slobodan Poljanšek, prezgodaj umrli zborovodja in ravnatelj žirovske osnovne šole. Bil je prav lep večer in veliko poslušalcev, med njimi tudi več žirovskih rojakov, ki živijo v Ljubljani in bližnji okolici. Brez hvale lahko zapišemo, da je bil to žirovski prispevek h »krojenju živahnega intelektualnega vzdušja v središču prestolnice« - v njeni največji knjigarni. Ta vas vabi, da jo pridete pogledat.