Borci pri maši

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 8. november 2013 / 11:08

V poplavi slabih novic se človek tem bolj razveseli kakšne take, ki je nenavadna in hkrati zbuja optimizem. Med minulimi prazniki je bila, vsaj zame, take vrsta tista vest, ki je sporočala, da je bila na Sveti Gori nad Gorico na dan reformacije maša za padle borce NOB in vse žrtve vojne. Daroval jo je pater Bogdan Knavs na svojo pobudo, v polni cerkvi, maše se je udeležilo veliko vernikov in drugih dobronamernih ljudi, med njimi Janez Stanovnik, še do nedavnega predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Po maši je dal nekaj spodbudnih izjav. Denimo: »Režimi prihajajo in odhajajo, narod in domovina pa ostajata. To je tudi sporočilo današnjega dne.« To sporočilo je razložil: »Svečeniki svetega Pavla so tako kot tigrovci budili narodno zavest in narodna zavest na Primorskem je bila povezana tudi z vero v boga. Domovina in življenje sta le ena, zato je to, na kar smo se danes spomnili, velika ljubezen do domovine in je potrebno zanjo tudi kaj žrtvovati.« In zakaj ravno na Sveti Gori? »Vedeti morate, da so partizani iz te cerkve rešili prelepo podobo Matere božje in s tem so rešili simbol, ki ga je primorsko ljudstvo na tem prekrasnem mestu postavilo življenju, ljubezni in zvestobi.«

Po svoje je »očeta naroda«, ki je v OF vstopil kot krščanski socialist in je bil iz zelo verne družine, dopolnil pogumni pater gorenjskega rodu, znan po svojem kritičnem pogledu na razmere v slovenski Cerkvi. Pater Bogdan v pridigi: »Danes nismo tukaj zato, da bi sodili po zgodovini, kaj je bilo in kaj ne, pač pa zato, da spoštljivo molimo za naše pokojne … Danes se spominjamo, da so ti fantje in dekleta ljubili naša polja, travnike, bili so ponosni tudi na naše vasi in mesta, kamor so hodili nabirat znanje. Vse pa je povezovala ista vera, vera v smisel njihove žrtve, v smisel trpljenja in tudi smrti, ki bo obrodila sadove za prihod­nje rodove. To je bil ideal, v katerega so verjeli vsi, ki so umrli, pa naj so se imeli za kristjane, drugače verne ali pa so se izrekali za neverne …«

Ko sem prebiral te besede, so se mi porajale razne asociacije, ene za nazaj, druge za zdaj in za naprej. Za nazaj dejstvo, da je bila velika večina partizanov in tudi poznejših komunistov iz vernih družin, večina je prejela zakramente krsta, obhajila, birme, poročeni so bili cerkveno. Spomnil sem se fotografije, ki kaže veliko procesijo leta 1945 v Kranju, v zahvalo za konec vojne. Na čelu bandera, križ, zastave, duhovniki, za njimi večja partizanska enota in številni meščani … Spomnim se na zgodbo o partijskem aktivistu, čigar naloga je bila, da gre z motorjem v Loko po novega župnika Franca Starmana in ga pripelje v Žiri; bilo je na dan sv. Jakoba, naslednjega dne bi moral novi župnik darovati tradicionalno sveto mašo na Ledinici, in voznik je župniku kar med vožnjo dopovedoval, kaj naj pridiga …

Razhajanje med Cerkvijo in novo oblastjo se je zaostrovalo postopoma, višek je doseglo, ko so leta 1952 na železniški postaji pri Novem mestu udbovci zažgali škofa Vovka. Šest desetletij pozneje pa je res že čas za vprašanje, ali ne bi bilo mogočih še več takšnih dejanj, kakršna je bila maša na Sveti Gori. Biti katolik v Sloveniji danes pomeni biti »desničar«. Dejansko poznam komaj koga, ki voli »levo« in hkrati redno hodi k nedeljski maši. Je to »normalno«? V Latinski Ameriki, od koder prihaja papež Frančišek, so katoliki vsi, tako desni kot levi, verska pripadnost ni istovetna s politično. Pri nas pa očitno je, že od 1890, od Mahniča in Tavčarja. Bo kdaj drugače?