"Stari, to ful ni kul!"

Državna komisija je za letošnje tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje za osme in devete razrede izbrala Oči, zbirko kratkih pripovedi Andreja Makuca, in roman o odraščanju, bolečini modernega sveta z naslovom Na zeleno vejo avtorja Andreja Predina. Izbor je dvignil nekaj prahu, sedem osnovnih šol, med njimi tržiška, je odstopilo od tekmovanja.

O izboru knjig za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje za osme in devete razrede osnovnih šol (OŠ) se je v javnosti pred kratkim vnela debata, ali sta knjigi primerni za obravnavo za to starostno obdobje bralcev. Državna komisija, ki ji predseduje dr. Igor Saksida, je na koncu odločila, da temeljno besedilo ostaja knjiga Oči, zbirka kratkih pripovedi Andreja Makuca, roman Andreja Predina Na zeleno vejo pa ostaja priporočeno gradivo. Za drugo čtivo so torej prepustili šolam oziroma mentorjem, da izberejo nadomestno problemsko besedilo.

Sedem osnovnih šol je odstopilo od tekmovanja. Zakaj so se tako odločili v OŠ Tržič, je pojasnila profesorica slovenščine Azemina Cinac: »V naši šoli se je o obeh knjigah razvila široka debata o primernosti. Z učenci osmega in devetega razreda sem se pogovorila o vsebinah, tudi prebrali smo nekaj odlomkov in takoj so rekli, da se tekmovanja ne bodo udeležili. Obe knjigi sta neprimerni tako jezikovno kot vsebinsko. Knjiga Oči nam ponuja branje kratkih zgodbic, katerih rdeča nit je mučenje živali. Opisi so grozljivo nazorni. Predinova knjiga za otroke Na zeleno vejo je popolnoma neprimerna, saj je v ospredju najstnikovo spoznavanje s svetom spolnosti, ki pa je opisan zelo neposredno, veliko je kletvic, omenjajo se droge in alkohol. Naj tu omenim odlomek iz knjige: »Hišnikova žena je kurba in smrdi po maščobi, ker je od drugod in doma jejo drugačno hrano kot mi. Sosedi Niveski gleda kožica iz lulike, pravi Dani, ki je njen fant in hkrati edina živa priča tega nepojasnjenega fenomena …« Profesorica Cinac je še poudarila, da je izbor knjig za Cankarjevo priznanje odgovornost, izbrati tako knjigo pa je zelo neodgovorno: »Presodili smo, da sta knjigi v popolnem nasprotju z vzgojnim načrtom šole. Eden izmed vzgojnih ciljev, za katere se na naši šoli trudimo, je lepo govorjenje. Letos se posvečamo temi z naslovom Bonton. Kakšno sporočilo bomo dali našim učencem, če jim bomo dali v branje omenjeni knjigi? O tem je ravnatelj obvestil tudi starše na svetu staršev, ki se popolnoma strinjajo, da njihovi otroci knjig s takšno vsebino ne berejo. Vsi skupaj, zaposleni, učenci in starši pa se čudimo, da je komisija izbrala knjigi s takšno neprimerno vsebino.«

Dr. Igor Saksida: »Knjigi sta kakovostni«

»Cankarjevo tekmovanje je oblika branja v literaturi, ki zahteva kritično vrednotenje prebranega in ne gre za branje za zabavo. Na to tekmovanje gredo samo najboljši bralci! Knjige izbiramo po treh temeljnih kriterijih, prvi je kakovost. Obe knjigi – Oči in Na zeleno vejo – sta bili finalistki nagrade Večernica. V Pionirski knjižnici Ljubljana kot najpomembnejši instituciji za spremljanje tekoče knjižne produkcije so besedili ocenili kot vredni branja, čeprav sta to deli, ki nista preprosti in zahtevata visoko stopnjo bralne kulture in bralne sposobnosti. Poleg tega smo v državni komisiji dva univerzitetna strokovnjaka in cela vrsta učiteljev, strokovnjakov za mladinsko literaturo. Drugi temeljni kriterij, ki ga obe knjigi dosegata, je raznovrstnost branja in tretji kriterij je sodelovanje z mladimi bralci, kar pomeni, da knjigi ponujata priložnost za pogovor med mentorji in skupino bralcev,« je povedal dr. Igor Saksida in poudaril, da komisija ni naredila napake z izborom. »So kakovostne in nekakovostne knjige, moralno spornih knjig pa ni. Vsaka knjiga je prazno mesto in šele tisto, kar bralci vpisujejo v njo, ji daje pomen,« je dodal Saksida in pojasnil, da je več kriterijev, zakaj se deli uvrščata v mladinsko literaturo: »Eden od kriterijev je perspektiva, torej iz najstniške perspektive doživljanje sveta.«

Strokovna tajnica državne komisije za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje Milena Kerndl je povedala, da že šestindvajset let poučuje osmo- in devetošolce in da nikoli ni imela težav z besedili. Izbor knjig se ji zdi primeren, ker »tudi s pomočjo besedila presojamo ravnanja«. Svojim kolegom učiteljem zaupa, od učencev v osmem in devetem razredu pa pričakuje kritično branje. Cankarjevo tekmovanje je sicer prostovoljno, z njim so začeli pred petintridesetimi leti. Od leta 2006 je v domeni Zavoda RS za šolstvo, direktor Zavoda Gregor Mohorčič je povedal, da se ga je nazadnje udeležilo 34 tisoč osnovnošolcev in srednješolcev. »Državna komisija je kompetentna za izbiro knjig in njenim članom lahko zaupamo. Učenci so kritični bralci in se znajo distancirati od literature,« je dejal Gregor Mohorčič.

Branje po čigavi izbiri

Še na nekaj gorenjskih osnovnih šol, povsem naključno, smo naslovili vprašanje, ali se strinjajo z letošnjim izborom knjig Oči in Na zeleno vejo. Odgovora iz OŠ Matije Valjavca Preddvor nismo prejeli, prav tako se niso odzvali iz OŠ Jakoba Aljaža Kranj. Odgovorili so iz OŠ Naklo, profesorica slovenščine Tina Primožič je ocenila: »Sama sem obe knjigi prebrala že avgusta in sem bila nad izborom razočarana – ne nad knjigama, ki sta slogovno dovršeni in odlično kažeta del naše družbe in odnosov v njej. Tega sveta pa ne prikazujeta v svetlih tonih, ampak bralca s svojo provokativno temo (Oči) in jezikom (Na zeleno vejo) šokirata. Vsekakor obe deli odpirata vpogled v drugačen svet, svet, ki ni všeč vsem in je del naše realnosti. Vendar me moti to, da se moramo z mladimi pogovarjati o tako temačni temi (npr. nasilje, bolečina, smrt) in to prav pri tekmovanju za Cankarjevo priznanje v znanju materinščine, in se ob krovni temi Pisave prestolnice kulture srečevati z jezikom, polnim vulgarizmov. Meni je slovenščina vrednota in to skušam prenašati tudi na svoje učence. Pa nisem učiteljica, za kakršne nas je označil avtor Andrej Predin v članku Branje po čigavi izbiri, ko pravi: »Očitno gre za osebe (učiteljice), ki živijo v svetu kuharskih receptov in življenjskih vodnikov. Knjige razumejo kot navodila za življenje, vse ostalo jim je skrito.« Kljub nestrinjanju z izborom literature smo se v aktivu odločili, da bomo sodelovali na tekmovanju. Zavedamo se, da se za Cankarjevo tekmovanje običajno prijavijo učenci, ki veliko berejo, ki znajo razmišljati in vrednotiti prebrano. Glede na to, da je bilo v zvezi s predlaganima knjigama kar veliko polemike, se nam je zdelo, da bodo učenci slej ko prej, že iz radovednosti, posegli po njih. Torej je bolje, da berejo knjige vodeno in se do napisanega kritično distancirajo. Razumem pa tudi to, da je nekaterim opisati svet v teh knjigah popolnoma tuj in da jim osebno prepričanje preprečuje branje take literature. Na naši šoli se je kar nekaj staršev pritožilo glede izbora. Še najbolj me je pretresel stavek ene od mam, ki je svoja otroka odjavila od tekmovanje: »Moj bog, moja deklica je stara šele dvanajst let.«

Kdo(r) želi in zmore po poti črk

Ravnatelj OŠ Franceta Prešerna Kranj Aleš Žitnik je povedal: »Starši še niso komentirali, z učitelji pa smo se pogovarjali predvsem o dilemi, kako predstaviti besedila otrokom. Obhajajo nas dvomi o primernosti predlaganih knjig, zlasti, če jih primerjamo s knjigami, ki nekako veljajo za klasike Cankarjevega tekmovanja oziroma mladinske literature. Knjigi je zaenkrat prebrala samo ena učiteljica, ker jih je težko dobiti, naročenih za šolsko knjižnico pa nam še niso poslali. Njeno mnenje je, da sta obe knjigi provokativni in na meji sprejemljivosti in dobrega okusa. Od učencev pričakujemo zdravo distanciranje in zrelo presojanje spornih elementov v knjigah, kar je po njenem mnenju za nekatere niti trinajst let stare tekmovalce (pre)težka zahteva. Namen je verjetno bil, da bodo knjigi brali zreli bralci, da jih bodo učiteljice na čtivo pripravile in bodo morda celo vzpostavili odnos do knjig.«

Žitnik se tudi sprašuje: »Kako naj naslednjič učitelj reagira, ko bo učenec na šolskem hodniku uporabil vulgarne besede v povezavah, kot so v knjigi Na zeleno vejo? Po našem mnenju bi bila lahko v izboru za tekmovanje kakšna manj provokativna literatura. Kakovost tekmovanja ne bi zato nič trpela. Lahko pa se v ozadju prepletajo nedavne zgodbice in teorije o založnikih in učbenikih. Knjige moramo namreč kupiti, ne gre za obstoječ fond knjižnega gradiva na šolah. Saksida pravi, da je tekmovanje priložnost in izziv, ne pa nuja: kdor želi in zmore po poti črk v neznani domišljijski svet, mu besedila in pisne naloge to omogočajo – kdor tega ne želi, naj se na pot pač ne poda … Pri nas pa razmišljamo: kaj pa vsi tisti, ki se bodo po vsem tem dvignjenem prahu okoli knjig na pot vseeno podali, kdo odgovarja za njih? Preveč enostavno je, da bi kar zamahnili z roko.«