Oče, mati in otrok. Ah ja. (6)

Moje pisanje ima samo en namen. Da vsi, ki ga berete, razmišljate. Ne toliko o tem, kar napišem, ampak s svojo glavo. Naj vas ne preslepijo tisti, ki so glasni, in prav tako se bojte vseh, ki pravijo, da je nekaj za vas dobro. Drugi ljudje ne moremo soditi, kaj je za nekoga dobro. Zato je lepo hoditi po svetu z mislijo, da je svet dovolj velik za vse, kar nas je različnih. Naj bo cilj odraslih, da poskrbimo za otroke, tako kot je treba. Pri tem bodimo pošteni in ne igrajmo predstav, ki so všečne množici. Ni treba, da se strinjamo, imejmo pa dobre argumente. Predsodki, ki se kot smrdljiva gnojnica zlivajo po naši deželi, niso argumenti. Prav tako ne vidim nobene bojazni, da bo zaradi družinskega zakonika ta država kaj slabša. Saj tako hudo krasni pa spet nismo, kajne. Ko bo zakonik v veljavi in verjamem, da bo, bo poskrbljeno za tiste otroke, za katere sedaj ni. Takrat bo lahko tudi druga mama imela dopust za novorojenčka, nego za bolnega otroka in ne bo ji treba stati pred uradniškimi okenci kot največja zločinka, ko bo hotela urejati dokumente za otroka. Za tistega, ki mu kuha, ga previja in skrbi zanj kot vsaka mama. Le da mora v naši državi sedaj na vsakem koraku dokazovati, da ima dovoljenje one druge mame, da lahko vse to počne. To je butasto. Predvsem pa dvolično, kajti taista država, ki ne priznava enakih pravic ne družinam, ne posameznikom in najmanj otrokom v istospolnih družinah, si drzne (kako tipično) vzeti vsak evro in obračunati vse enako kot sicer obračuna drugim družinam. Vidite, zato so potrebne spremembe. Zato, ker ne more biti takšnih dvojnih meril. Potem pač moramo spremeniti ustavo, če mislimo, da nimamo vsi enakih pravic. In kadar bo kdo od vas pomislil, kako bi morali vse drugačne nekam zapreti, da ne bi motili našega popolnega sveta, takrat pomislite samo na eno stvar. Kaj, če bi šlo za vašega otroka, za vašega vnuka?