Zgodbe muzejskih predmetov: Pot pokrpljat - promet po starem

Besedilo: Mag. Tatjana Dolžan Eržen
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. september 2011 / 06:00

Akcije, kot je dan brez avtomobila, naj bi nam pomagale premagovati odvisnost od naših štirikolesnikov in odkrivati privlačnost pešačenja in kolesarjenja. Še ni dolgo, komaj nekaj desetletij, ko so ljudje po veliko opravkih šli k nogam, torej peš. Pred stoletji pa so peš hodili na romanja in po kupčijah lahko tudi daleč po Evropi. Večja težava na poti je bilo prečkanje rek in potokov, ker mostov skoraj ni bilo. Leta 1676 je popotnik in pisec Janez Vajkard Valvasor opazoval, kako je možakar na poti Kranj-Radovljica prenašal ljudi čez deroče vode Tržiške Bistrice. Krošnjarja je prenesel kar skupaj z njegovo krošnjo, težko vsaj 50 kg. Valvasor je tudi zapisal, da ni bil še nikoli doživel slabše poti za kočijo, kot je bila tista po dolini reke Kokre čez Jezersko.

Za hojo so nekdaj uporabljali več pripomočkov, najpogosteje pa leseno, zašiljeno ali celo okovano palico. Za globok sneg so rabili krplje, ko se je sneg sesedel in zmrznil, pa so si na čevlje nataknili dereze, t. i. kramžarje.

Krplje še danes izdelujejo in so znane so po vsem svetu v deželah, bogatih s snegom. Še vedno so zelo uporabne, ker le večja površina obutve omogoča hoditi po površini sveže zapadlega snega.

Etnologinja Marija Makarovič je že v petdesetih letih raziskovala krplje na Gorenjskem. Ugotovila je, da so bile oblikovane kot bolj ali manj ukrivljen lesen obod, ki ga povezujejo tri deščice. Le v nekaj odročnih krajih so imeli krplje v obliki lesene deščice, ponekod pa so uporabljali vojaške krplje s pleteno mrežo iz vrvice v lesenem obodu. Na noge so jih privezovali z vrvico.

Njihova uporaba je zanimiva, ker so se najdlje rabile za skupinsko delanje poti. V globokem snegu je večina ljudi ostajala doma, več so se premikali le drvarji, gozdarji in lovci. Od druge polovice 19. stoletja so otroci in učitelji vsakodnevno odhajali v šolo. Ceste so že splužili in so se po njih vozili z vprežnimi in samotežnimi sanmi, poti med hišami pa je bilo potrebno zgaziti. Krplje so bile dober pripomoček za delanje poti v globokem snegu, rekli so, da pot pokrpljajo ali prekrpljajo. Ponekod so se vaščani organizirali, da so skupno naredili pot od hiše do hiše za poštarja.