Delo človeških rok da, a kdaj in zakaj

Včeraj zvečer so v hiši Layer v Kranju premierno predstavili film Potop v piramido. Potapljača Bojan Švabič in Marko Krašovec sta ob pomoči snemalne ekipe iz Kranja raziskovala z vodo zalite rove, ki naj bi morda vodili v osrčje piramide v Visokem v Bosni in Hercegovini.

Visoko je manjše mestece v osrednji Bosni, kakih 25 kilometrov oddaljeno od Sarajeva z okrog 50 tisoč prebivalci, več kot tri četrtine je muslimanov. Mesto ima zelo bogato zgodovino, pravi razcvet je doživelo v srednjem veku, na hribu Visočica, pod katerim je danes mestno jedro, pa se je vzpenjala mogočna trdnjava. Visoko se je močno razširilo v času širitve osmanskega imperija na to območje, v polpretekli zgodovini pa je mesto slovelo predvsem po usnjarski industriji. Danes k prepoznavnosti Visokega v svetu bržkone največ pripomorejo domnevne bosanske piramide. Namreč od konca leta 2005 je pobočja Visočice, kasneje pa tudi nekaj okoliških hribov, s prvimi sondiranji začel raziskovati Semir Osmanagić, ljubiteljski arheolog bosanskega porekla, ki sicer živi v ZDA. Ustanovil je fundacijo Arheološki park: Bosanska piramida Sonca, v okviru katere je nadaljeval izkopavanja. Kamniti bloki, stopnice, dejstvo, da se hribi, poleg Visočice (piramida Sonca) in Plješivice (piramida Meseca), ohlajajo hitreje kot drugi v okolici, kar naj bi potrjevalo, da so ti prepleteni z rovi oziroma drugimi umetnimi tvorbami … naj bi po Osmanagiću, pa tudi številnih strokovnjakih, govorili o možnosti piramid, o katerih naj bi se dalo razbrati tudi s pomočjo satelitskih posnetkov. V tunelu Ravne, ki je prepleten z rovi, so odkrili kamnite bloke, težke po več ton, za katere predvidevajo, da so obdelani s človeško roko. Medtem ko Osmanagić ocenjuje, da gre za piramide, stare vsaj sedem tisoč let, pa uradna arheologija, tako v Bosni kot v svetu, take trditve zavrača. Kakorkoli že, odkar »imajo« v Visokem piramide, je mesto drugačno.

Kaj je ekipo Kranjčanov vodilo v Visoko

Bojan Švabič, izkušen inštruktor potapljanja iz Kranja, je v kontaktu s Semirjem Osmanagićem že od samega začetka izkopavanj v Bosni. »Odkritja v Visokem sem si prvič ogledal že pred leti, odtlej pa vseskozi spremljam, kaj se tam doli novega dogaja. Ko sem na internetu zasledil, da uspešno odkopavajo rove, sem se ponudil, da sem jim pripravljen pomagati, če bodo v katerem od rovov po naključju naleteli na vodo. Aprila letos sem prejel Osmanagićevo povabilo. Takoj sem poklical prijatelja Marka Krašovca, enega najboljših slovenskih jamskih potapljačev s štiriinštiridesetletnimi izkušnjami, ki je bil seveda za, ne glede na to, da je glede odkritij povsem nasprotnega mnenja kot jaz, ki so me piramide vsrkale vase že pred leti,« pripoved začenja Bojan Švabič. Njegov sin Grega, ki kot oblikovalec zvoka deluje v studiu Alphanoise, se je pridružil z idejo, da bi o »potopu v piramido« posneli tudi film. »Poiskal sem prijatelja Tonija Cahunka, ki je prevzel režijo dokumentarca, ekipo pa okrepil še z direktorjem fotografije in snemalcem Aljošo Korenčanom,« dodaja Grega.

Entuziazem fantov, ki so se odločili sodelovati pri potopu in pri snemanju dokumentarca, tako imenovanega »no budget« filma, brez kakršnih koli sredstev, a z drago in kvalitetno tehnično opremo, je malo kranjsko ekipo za letošnje prvomajske praznike popeljala v Visoko. »Sam globoko verjamem v zgodbo o piramidah, seveda pa je stvar časa in polemike, kdo in kdaj jih je naredil. Mislim, da gre za nekaj, kar sodi v starodavni svet pred vesoljnim potopom. Verjamem v napredno civilizacijo, ki je nekoč davno propadla in katere del so najbrž tudi piramide v Bosni. Piramide, ki niso služile za grobnice, ampak so bile generatorji neke energije, ki je vodila ljudstva, ki jih še ne poznamo,« razmišlja Bojan, medtem ko je Toni Cahunek k zadevi pristopil kot raziskovalni novinar, ki ga zanima tudi vse, kar je nevsakdanje. »Razen tega, da se peljemo v mesto, kjer naj bi odkrili nekakšne piramide, mi pa bomo raziskovali tamkajšnje podzemlje, o celi zadevi nisem vedel veliko. Lahko pa rečem, da je že prvi dan, ko sem spoznal zanos ljudi, ki raziskujejo to območje, in njihovo prepričljivost, zadeva vsrkala tudi mene,« je povedal režiser dokumentarca, prepričan, da so ti rovi delo človeških rok, kar bodo nedvomno lahko spoznali tudi gledalci filma Potop v piramido.

Pot v drobovje piramide ali pa …

Rovi na delu, ki mu domačini rečejo Ravne, ki jih je raziskovala tudi kranjska ekipa, so od domnevne piramide sicer oddaljeni tri kilometre, njihova želja pa je bila predvsem, da ugotovijo, kaj se še skriva pod zemljo, predvsem v rovih, zalitih z vodo, kar bi lahko potrdilo oziroma ovrglo nekatere dosedanje domneve na temo piramid. V Visokem jih je pričakal Osmanagić, jih seznanil z arheologinjo dr. Saro Acconci iz Italije, ki je v nadaljevanju sodelovala z njimi. Del rovov je že nekaj let odkopan. Glavni rov, ki vodi v podzemlje, ima številne stranske rove, ki so zaprti s »suhozidom«, kot taki zapori rečejo raziskovalci, videti pa so kot nekakšna izdelana kamnita pregrada, ki zapira pot naprej. »Po okrog 400 metrih poti v globino smo prišli do rova, ki je zalit z vodo, po katerem smo nadaljevali še kakih 120 metrov, sam potop pa je sledil še v sifon, ki se po 28 metrih zaključi,« razlaga Bojan. V njem sta z Markom posnela rov, ki je očitno delo človeških rok, saj je v njegovo dno vsekan kanal pravilnih oblik, kar se tudi v filmu lepo vidi. Čemu je služil ta rov? Bodo o tem več povedale nadaljnje tako imenovane teodolitske meritve?

»Pod zemljo sem od mojega potapljaškega kolega Marka, večnega dvomljivca, kar se piramid tiče, dobil stavo, zaboj piva,« v šali pove Bojan, da je tudi njegov sodelavec pri potopu lahko potrdil, da česa takega, kar sta videla, narava preprosto ne more narediti. »Preden sta se Bojan in Marko potopila v rov, smo se spraševali, ali gre za naravni ali umetni rov, zdaj, ko smo videli, da gre za delo človeških rok, se sprašujemo, kdo in zakaj je to nekoč davno v preteklosti naredil­,« dodaja Toni Cahunek, ki zgodbo v dokumentarcu pelje predvsem kot zgodbo o potopu v neznano, v drobovje domnevne piramide. »Pri tem se nismo ozirali na siceršnje dogajanje okrog te, pa ji recimo »visoške senzacije«, ki jo domačini že nekaj let pridno tržijo, naj si gre za oglede rovov ali pa prodajo spominkov na temo piramid. O tem obstajajo že številni drugi posnetki in filmi, medtem ko je naš film edinstven, pionirsko delo o podvodnem delu tamkajšnjih rovov,« meni Toni, ki je bil ves čas postprodukcije filma v velikem pričakovanju in želji, čim prej ga predstaviti svetu.

Avtorji filma so prepričani, da bo ta pri gledalcih, če ne drugega, zagotovo vzbudil zanimanje za domnevne bosanske piramide. »Sporočilo filma je pojdi in poglej,« pravi Toni Cahunek, Gregor Švabič pa dodaja, da je film že sprejet na velik festival športnega in turističnega filma, ki bo konec oktobra v Milanu, prijave pa že pošiljajo tudi na številne druge festivale dokumentarnega filma.