Novinarsko pedaliranje

Novinarji sodijo za pisalne stroje, ne na sedeže koles. Novinarji so leni in se premikajo ravno toliko, kolikor potrebujejo vrstic za svoj članek. Novinarji so bili najbolj nesrečni zaradi kadilskega zakona. Če bi ne bilo kadilskega zakona, novinarja ne bi nikoli spravili na teren. Roko na srce: obstajajo tudi taki, ki sami iščejo informacije, da bi jih čim prej posredovali bralcu, poslušalcu ali gledalcu. So tudi taki, ki raziskujejo skrito, da bi razkrili celemu svetu. Poznamo tudi take, ki ne morejo biti sekunde zamišljeni, in take, ki gredo na drug konec sveta, da bi nam sporočili, da tam nimajo vode. Novinarski poklic je krasen le v primeru, ko gre vse slabo. Takrat so brani in poslušani. Tisti, ki pišejo kaj dobrega, so hitro pozabljeni, če so sploh kdaj omenjeni. Če niste vedeli, so v »razvitih« državah trenutno najbolj popularni tisti novinarji, ki si upajo povedati nekaj, kar jim ni naročeno. V vsej naglici in količini besedil, ki jih mora pošten in ubog novinar spraviti v enem delovniku na monitor, je nemogoče pričakovati, da bo vmes razmišljal še s svojo glavo, zato preprosto napiše ali pove tisto, kar so mu povedali tisti, ki mu jih je uspelo vprašati. Sogovorniki, ki sami hočejo nekaj povedati, pa vemo, kakšni so. Tisti, ki vse vedo, pa so ponavadi nekje v ozadju, v kotu, pijejo sangrijo in berejo kulturne ali športne strani. Novinarstvo je zakon, odkar se je pojavil WikiLeaks in tisti »bedak«, ki se je oznanil za lastnika. Novinarstvo je v totalnem dreku zato, ker so tisti v komerciali, marketingu, oglaševanju popolnoma zaspali in pošten novinar ne dobi plače, ker se časopis, revija ne prodaja, ker se oddaje, za katere delamo, ne gledajo. Ljudje imajo denar, še vedno ga imajo, vendar jim ga naši komercialisti ne znajo izpuliti iz žepov. Aja, tu, kjer je bilo letošnje prvenstvo, je pa res lepo. Zelo je vroče in hotelirji komaj čakajo, da končamo in da zaprejo hotel do naslednje sezone. Vsi imajo že poln kufer poletne sezone, ki niti ni bila tako slaba. Ej, to bom napisal, ko se vrnem. Poletna sezona na jadranski italijanski obali niti ni bila tako slaba …

Tri dni sem poslušal take in podobne stavke. Imenitno se mi je zdelo, ko nihče ni vedel, da jih snemam. Vedno, ko sem se pogovarjal s kakim novinarjem, sem na telefonu pritisnil snemalnik glasu. Tako sem dobil cel kup informacij »iz novinarskega zakulisja«.

Svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu za novinarje je vsakoleten poseben dogodek. Zberejo se zares taki kolesarji, ki imajo kaj povedati. Seveda imajo vsi za skupni imenovalec kolo in tekmovanje, vendar večina nima zveze s športom. Letos je prvenstvo gostilo italijansko obmorsko zelo turistično mestece Gabicce Mare, ki leži deset kilometrov od vsem znanega Riminija. Priporočam obisk, da boste videli, kakšen bo turizem na naši obali čez pet do deset let. Slovensko zastavo je zastopalo dvanajst novinarjev in prav toliko kolajn smo dobili. Lucija B. Petavs, urednica revije Medicina danes, pa je postala svetovna prvakinja v posamični vožnji na čas. Prvič v dvanajstih letih, odkar ta tekmovanja obstajajo, je Sloveniji uspelo zmagati. Kot je rekel selektor reprezentance Primož Kališnik z Dela, smo med novinarji prava svetovna kolesarska velesila. Če pa to opazijo novinarji, potem so naši kolesarji skupaj z majhnostjo dežele še bolj prepoznavni na cestah po celem svetu.