Ljubezen 21. stoletja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 21. september 2011 / 06:00

Prva letošnja premiera Prešernovega gledališča, odrska dramatizacija romana Proti severnemu vetru, avstrijskega avtorja Daniela Glattauerja, je več kot dobra napoved za novo sezono.

Za dober obet v sezono so uvodoma poskrbeli v »upravnem delu« gledališča, saj so čez poletje prenovili dvorano, ob njenem odprtju pa je kranjski župan Mohor Bogataj dejal tudi, da bo do konca mandata poskrbel še za nekatere druge, za delovanje gledališča nujne investicije. Klimatska naprava v dvorani bi zagotovo koristila tudi letošnjo zadnjo poletno soboto, ko smo v novo sezono pospremili prvo kranjsko premiero, odrsko priredbo romana Proti severnemu vetru avstrijskega avtorja Daniela Glattauerja.

Roman Proti severnemu vetru je velika novodobna knjižna uspešnica in je kot taka nedvomno zanimiv »material« za gledališče ali film, hkrati pa se bralcu in gledalcu ob dvojni izkušnji vselej pojavlja večno vprašanje, kaj je bilo boljše, knjiga ali predstava? V Prešernovem gledališču, predstavo so pripravili v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, so se lotili predvsem posebnosti besedila samega, gre namreč za roman, ki je zapisan v elektronski pošti. Sodobna virtualna ljubezenska zgodba se začne povsem po naključju zaradi tipkarske napake. Emma Rothner (igra jo Vesna Pernarčič) želi odjaviti neko žensko revijo, a to sporoči na napačen e-pošti naslov, pred »i« se vrine »e« in pošlje sporočilo na naslov nekoga po imenu Leo Leike (Rok Vihar). Ime ostane med Emminimi naslovi in on od nje dobi tudi skupinsko novoletno čestitko. Med njima se razvije dopisovanje, ki od prvih »da se nekaj zanimivega dogaja« pošt prerase v ljubimkanje na daljavo. Dopisovalca, ona srečno poročena, njega je pravkar zapustilo dekle, se vse bolj pogosto srečujeta na medmrežju, dan začenjata in končujeta z mislijo drug na drugega in … seveda se želita srečati. Vendar pa do tega zaradi različnih razlogov, mogoče ju je tudi strah, da bi bilo poslej drugače in bi s tem izstopila iz »čudovitega virtualnega sveta«, vendarle ne pride. Pravzaprav se tudi njuna ljubezenska zgodba konča zaradi črke, tokrat »i«. Preden se Emma odpravi na zmenek z Leom, jo mož pokliče tako kot elektronski ljubimec, Emmi …

Predstavo je režiral izkušeni Alen Jelen, ki je v predstavi, ki z odmorom traja kaki dve uri, vendarle uspel ohraniti nekaj tistega »žmohta«, ki roman sicer dela za zelo branega. Igralcema je pri kreiranju vloge v mnogo čem pustil odprt ustvarjalni prostor, kar sta oba s pridom izkoristila. Rok Vihar in Vesna Pernarčič sta idealen odrski par, če on v vlogi dopisovalca zna biti moški in ona ženska, pa sta bila oba prepričljiva tudi v tistem, kar je obema spoloma enako, naj bo to vzburljivost, ki jo prinaša neznano, in lastno iluzijo o le-tem. Na odru delujeta suvereno, v za gledališče precej neobičajnem početju, kljub temu da se niti enkrat ne dotakneta, sta vseskozi na odru in v stiku skozi monologe, ki se vrstijo v več kot štiridesetih prizorih, gledalce vseskozi držita v napetosti. Pogosto preoblačenje obeh igralcev ob zatemnjeni luči je posrečen režiserjev dodatek k njuni že siceršnji erotični pojavnosti.

Predstavo dopolnjuje domiselna scena, vsak od ljubimcev je vseskozi v svoji sobi, moški ima na voljo še posteljo, prav tako je še en dodatek k virtualnosti menjajoče se slikovno ozadje, od priškrnjenih žaluzij do množice oken stanovanjske zgradbe, ki sta jih prispevala Vasilija Fišer oziroma Tania Mendillo. Precizen je tudi izbor glasbe Darje Hlavka Godina. Proti severnemu vetru, ta novodobni Zadnji tango v Parizu, je vsekakor odličen začetek nove sezone v Prešernovem gledališču, ki bo letos še dolga …