Priprava orodja (5)

Sprememba velikosti kamnov

Povpraševanje po mlinskih kamnih se je povečalo pred začetkom druge svetovne vojne, še več naročil pa je bilo med vojno in po njej, ko so kmetje postavljali svoje mline, predvsem zato, da jim oblast ne bi vzela preveč pridelka. Kmetje pa niso potrebovali tako velikih kamnov, saj so mleli le svoje žito, zato je oče začel izdelovati kamne različnih velikosti. Najmanjši so imeli premer petdeset centimetrov. Dela je bilo toliko, da je zaposlil še Lojzeta Grosa iz Naklega, ko je ta odšel, pa dva Dolenjca in enega Varaždinca.

Kamne je pošiljal po vsej Sloveniji pa tudi na Hrvaško. Po letu 1960 pa so kmetje svoje mline opuščali, pojavili so se valjčni mlini. Pomanjkanja hrane ni bilo več in tako je tudi povpraševanje po mlinskih kamnih počasi upadalo. Franc Puhar je v kamnolomu ostal sam. Leta 1974, pri svojih sedemdesetih letih, je napravil zadnji mlinski kamen in se upokojil.

Danes stare mlinske kamne ljudje iščejo žal le še za mize na svojih vrtovih. Na Polici pa ni več slišati udarcev kladiv, ostali so le ovali odtrganih kamnov in konglomeratna skala, ki pomni najstarejšo zgodovino nastajanja naše pokrajine.

Puharji zunaj kamnoloma

Puharji so trdo delali, bili ugledni meščani in se veliko ukvarjali s kulturnimi dejavnostmi v Kranju. Nekateri so bili člani amaterskega gledališča, prepevali so v moškem pevskem zboru, bili so celo pobudniki za ustanovitev zbora. Vsi štirje kamnoseki s Police so igrali v pihalnem orkestru, Francova hčerka Jožica pa je bila pozneje prva članica. Brata Gašper in Franc sta bila več let tudi predsednika tega orkestra. Podatki veljajo le za zadnja dva rodova, Janeza Puharja in Franca Puharja. Slednji ni bil samo glasbenik, bil je tudi športnik, saj je s svojimi zmagami v kegljanju posegel v sam slovenski vrh.