Nova ista barva ali mnogo hrupa za nič

Francoski slikar. H. Rigaud je portretiral obupno naličeno gospo, ki se ji prava barva kože niti videla ni več. Ob pogledu na svoj portret je besno siknila: »Grozno, le kje kupujete takšne odurne barve?« Slikar je mirno odgovoril: »Očitno imava istega dobavitelja!«

Trdijo, da »rabimo nove obraze«. Nihče pa še ni opazil, da je edini resnično novi obraz v politiki po zadnjih volitvah bila ga. Katarina Kresal in da je prav ta morala odstopiti, ker je protikorupcijska komisija (ki jo vodi njen bivši državni sekretar …!) ugotovila korupcijo na ministrstvu v času »Device Orleanske«, kot smo lahko nekoč brali vnekamlezne komentarje po medijih. V resnih demokracijah ljudje izbirajo praviloma le med tistimi, ki so že nekaj časa v politiki, in primerjajo dejanja, dosežke. Stvar politične kulture je namreč spoznanje, da politične enodnevnice pogosto zastopajo povsem osebne interese.

V parlamentu so bili na odborih potrjeni kandidati za ministre. Glede na to, da je Pahor sam povedal, da se pol tistih, ki so bili v koaliciji, trudi podaljšati mandat sedanji vladi, druga polovica pa »išče nekega kljukca, s katerim bi ga zamenjali na čelu vlade«, so ta teden očitno prevladali prvi. A samo naivni še verjamejo, da bo tudi v primeru nezaupnice takoj odprta pot na volitve. V resnici bodo le v ospredje prišli tisti drugi, ki po Pahorju »iščejo novega kljukca«, večina prvih pa jih bo najbrž podprla. Oboji se namreč oklepajo stolčkov kot nori (pa še prste so si namazali s »cianokolom«), saj se na smrt bojijo stopiti pred volivce in izmeriti uspešnost svoje vladavine.

Bistveno je, da gre pri »novih« v resnici za ptičke iz istega gnezda. Samo nova ista barva in nadaljevanje iste agonije. Vse silne menjave (tudi predsednika vlade) pomenijo le mnogo hrupa za nič. Novi bodo namreč ujetniki enih in istih v vladajoči koaliciji v parlamentu. Ta je sedaj poskrbela za bolj kalno vodo, saj se jih nekaj iz vlade igra »opozicijo« v parlamentu. Seveda pri ključnih odločitvah podprejo vladajoče. Pred dnevi je to v za tranzicijsko levico skrajno redkem napadu odkritosti priznal tudi g. Biščak, ki je povedal, da so v Zares »šli v opozicijo« le zato, da bo vlada še močnejša. Ker je torej že vsa leta po osamosvojitvi vodilo politike tranzicijske levice, da »navidez spreminja vse, a tako, da se v resnici ne bi nikoli nič spremenilo«, je vnaprej obsojen na hudo razočaranje tudi vsakdo, ki bi spet nasedel in volil kakšno novo stranko oz. listo, ki že nastajajo in bodo pred volitvami rasle kot gobe po dežju. Vse, kar bo s tem dosegel, je, da bo dobil v drugem pakiranju isto barvo enega in istega dobavitelja.

Podaljševanje sedanje oblasti bodisi z menjavo ministrov, vrha vlade ali drugimi manipulacijami, pomeni le podaljševanje razvojne agonije Slovenije in nadaljnje nazadovanje. Star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in še tako dobri nameni novih ministrov oz. vlade se bodo razblinili v realnosti oblastne ideološko zaplankane koalicije ter dejstva, da smo v volilnem letu. Vse, čemur bomo priča do volitev, bo le potrditev tistega Murphyjevega zakona, ki pravi: »Ko zaseda vlada, ni varen ne posameznik, ne njegove pravice in ne njegovo premoženje!«, čas do volitev pa bo za Slovenijo izgubljen čas. Vsak dan, ko nas za prikrivanje svoje gospodarske neuspešnosti vladajoči zavijajo v kafkovski dim sodne farse o Patrii, v resnici zadolžijo naše otroke za dodatnih 10 milijonov evrov, vsak mesec za četrt milijarde evrov in vsako leto za tri milijarde evrov.