Oče, mati in otrok. Ah ja. (5)

Poslušam ljudi, ko pogovor nanese na družinski zakonik. Ja, dve ženski, to bi še šlo. Ampak dva moška. Lepo vas prosim. Pa vprašam za argument. Ja veš, to je res grdo za videti, dve lezbijki sta pa čisto v redu. Aha. Samo da vem. Torej bodo ljudje podpisali, kaj je lepo za videti in ne, kaj je dobro za otroke. Tako je to. Večina ljudi si predstavlja dva očeta, kako se po njihovem »onegavita« kar pred otroki. Je to sličica, ki izhaja iz tradicionalne družine? Se mar tako tam dela, kar pred otroki? Ja, tudi. Pogosto sem srečala otroke, ki so bili priča spolnemu aktu med mamo in očetom in kjer je bila pornografija namesto risanke. Ampak smo se hudičevo namučili, da smo lahko dokazali, da se dela škoda otroku. Pa kar brez referenduma. Zato mene ne skrbi, kaj bosta pokazala dva očeta ali dve mami otroku. Če govorimo o odgovornih starših, potem pričakujem od njih ravno tako kot od vseh drugih čustveno toplino in zagotavljanje varnega okolja, kjer se otrok lahko razvija tako psihično kot fizično. Za to pa je spol postranskega pomena. V praksi srečam več otrok, ki nosijo posledice vzgoje preveč oblastnih mater ali preveč gospodovalnih očetov, kot pa otrok, ki bi trpeli škodo zato, ker odraščajo samo z mamo samohranilko. Tako trditev, da sta družina oče in mama, postavlja v slabo luč vse enostarševske družine in matere ter očete samohranilce. Otrok, ki raste v družini, ki se ne zapira pred svetom, ima dovolj priložnosti, da svojo moško ali žensko vlogo najde v svojem okolju. Saj vzgoja ne poteka samo za štirimi stenami. Zato je za lase privlečen predsodek, da bodo otroci istospolnih partnerjev prej istospolno usmerjeni kot drugi. Če bi to držalo, potem se moramo vprašati, kako so lahko ti isti svojo usmeritev pridobili v tradicionalnih družinah? Ali so se nalezli od kakšnega »pokvarjenega« vrstnika ali mogoče celo iz televizije? Bolj kot družina me skrbi družba. Zato nas čaka še precej dela. Pa ne z otroki, ampak z odraslimi, katerih svet je omejen samo na njihov prav.