Litva živi s košarko

Pogovor z Gašperjem Potočnikom, pomočnikom trenerja slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu v Litvi

Na evropskem košarkarskem prvenstvu v Litvi je pred nami odločilni del z izločilnimi tekmami. Za uvrstitev v četrtfinale se je v ponedeljek borila tudi slovenska reprezentanca, ki je premagala Finsko in ujela zadnji vlak. Po porazu z Makedonijo smo se pogovarjali z Gašperjem Potočnikom, Škofjeločanom v strokovnem štabu reprezentance, ki je pomočnik trenerja. V slovenski košarki se je v zadnjih letih dodobra uveljavil. V letih 2005-2007 je bil pomočnik Džema Ibišija v moški mladinski reprezentanci Slovenije, številne izkušnje pa si je pridobil z delom pri Unionu Olimpiji, kjer je bil pomočnik trenerja Memija Bečirovića (2007-08), Aleksandra Džikića (2008-09) in Jureta Zdovca (2009-10). V minuli sezoni je bil glavni trener škofjeloškega kluba, letos pa bo na klopi Elektre iz Šoštanja.

Biti pomočnik trenerja slovenske reprezentance je za mladega trenerja gotovo velika čast?

»Vsekakor. Počaščen sem, da sem lahko del te ekipe in se Božidarju Maljkoviću zahvaljujem za vpoklic, za zaupanje, ki mi ga je izkazal s povabilom v strokovni štab. Je pa to hkrati tudi velika odgovornost, nenazadnje predstavljamo celo Slovenijo v Evropi in moramo narediti tudi dober rezultat.«

Kakšne so vaše naloge?

»Vloge pomočnika sem vajen in zame ni nova situacija. Zelo podobno je kot v klubu, ko sem deloval v Olimpiji v Ljubljani, tako da nekih razlik ne vidim. Moja osnovna naloga je analiza nasprotnikov, torej priprava vseh potrebnih podatkov za tekme, ki jih potrebujejo igralci in glavni trener. To pomeni od analize taktike, nasprotnikove igre, individualnih karakteristik, kako igrati proti njim, kako jih napadati in podobno. Te naloge si deliva z drugim pomočnikom Aleksandrom Sekulićem. Sva pa zraven tudi na vseh treningih in normalno sodelujeva v vseh procesih.«

Vaše delo se je verjetno začelo že precej pred začetkom prvenstva?

»Priprave so se začele že bistveno prej, ko sem izvedel, da sem del ekipe. V strokovnem štabu smo začeli spremljati nasprotnike in analizirati njihove tekme.«

Vaš urnik v Litvi?

»Če imamo tekmo, imamo trening zjutraj in potem tekmo. V nadaljevanju, v drugem delu, so bile tekme vsak drugi dan, tako da smo imeli malce več časa za trening. Ob dnevih, ko ni bilo tekem, je bil trening dvakrat na dan. K temu je potrebno dodati še sestanke, ki spadajo zraven. Moj pravi delavnik pa se začne, ko pridem v sobo. Ko drugi počivajo, mi začnemo delati. Delamo cele noči, spimo bolj malo, kakšna ura se vseeno najde.«

Nasprotnika analizirate na podlagi posnetkov ali si jih na tekmi ogledate v živo?

»Če se le da, gremo naslednje nasprotnike na vsaj eno tekmo, če ne več, gledat v živo. Drugače pa preko posnetkov.«

Vas je katera izmed reprezentanc glede na narejene predhodne analize potem na tekmi z našo reprezentanco z igro presenetila?

»Ne. Nobena reprezentanca ni proti nam igrala karkoli drugače, da bi nas s čimerkoli presenetila. Na tekmah so prikazale svoje realne kvalitete.«

Verjetno ste vmes pogled usmerjali tudi na druge reprezentance, na primer na Španijo in Francijo, ki v Litvi igrata odlično? Kaj je njuna šibka točka?

»Prav podrobno drugih reprezentanc nisem spremljal, bolj kot ne samo glavne rezultate. Del njihovih tekem sem si vseeno uspel pogledati. Vsaka reprezentanca ima šibko točko, je pa res, da jo pri Španiji in Franciji moraš res podrobno iskati, če jo želiš najti. Francozi so fizično zelo dobri, v tem so najboljša reprezentanca na prvenstvu, morda pa nekaj zaostajajo taktično, v disciplini v igri. Če bi se z njimi pomerili, je tukaj priložnost za uspeh. Španci so košarkarsko superiorni, taktično zares izjemni, tako da pri njih šibke točke praktično ni. Za njih šteje samo zlata medalja, a ko pridejo na vrsto tekme na izpadanje, je vse mogoče. Tudi Španija ni nepremagljiva reprezentanca, je pa zame najboljša. To pa še ne pomeni, da bo osvojila prvenstvo. Vse reprezentance, ki pridejo v četrtfinale, so zelo dobre. Na teh odločilnih tekmah odloča tudi dnevna forma. Osebno sicer menim, da sta že omenjeni Španija in Francija najboljši reprezentanci, ne smemo pa pozabiti na Litvo, domačo reprezentanco, ki je najmanj tako nevaren nasprotnik.«

Kaj pa slovenska reprezentanca? Proti conski obrambi igra kar nekako ni stekla.

»Res je. Z rezultati smo bili zadovoljni v prvem delu v Klaipedi, kjer mislim, da smo odigrali tako, kot je bilo potrebno. Rezultati so bili na nivoju. Imeli smo nekaj smole proti Rusiji, kjer smo bili celo tekmo boljši nasprotnik, na koncu pa nesrečno izgubili. V Vilni pa nikakor nismo prišli do svoje igre. Kljub vsemu verjamem, da bomo na odločilni tekmi za četrtfinale s Finci pokazali drug obraz, tekmo dobili in šli v nadaljnje tekmovanje, kjer pa je vse mogoče. Popraviti je treba našo igro, ne se obremenjevati z nasprotniki, temveč pokazati to, kar znamo. Vrniti se je potrebno k igri, ki nas je krasila, kjer smo najboljši, torej zelo agresivno v obrambi, pokrivanje nasprotnika praktično po celem igrišču, ga prisiliti v napake in potem iz agresivne obrambe dosegati lahke koše, ki dvignejo celo ekipo. Tudi meti od daleč, ki so problem, bi se s tem bistveno popravili. Še vedno je torej ključ v obrambi, čeprav na tekmah nismo dobivali veliko število točk.«

Je slovenska klop dovolj dolga?

»Nosilci igre so malce bolj obremenjeni, a to ni problem. Če se spomnimo, je pred dvema letoma Jaka Lakovič na Poljskem igral po 37 minut na tekmo. Tukaj se ni nihče niti približal tej številki. Klop ni problem.«

Koga v reprezentanci najbolj pogrešate?

»Tisti, ki so tukaj, so pomembni. Na nas je, da naredimo rezultat. So dovolj dobra reprezentanca, da bi z njo dosegli, kar smo si postavili pred prvenstvom.«

Verjetno si niste želeli, da bo za uvrstitev v četrtfinale odločala zadnja tekma?

»Vsekakor. Želeli smo, da bi se že proti Grkom vse rešilo. Obrnilo se je drugače.«

Kako je bilo po porazih s kemijo, vzdušjem v reprezentanci?

»Vzdušje je dobro. Doslej ni bilo nobenih težav, je pa jasno, da je ob porazih bistveno težje funkcionirati kot ob zmagah. Fantje so dovolj zreli, dobra ekipa, da znajo prenesti tudi to.«

Kako preživljajo prosti čas?

»Nekega velikega užitka ni. Vsako minuto izkoristijo za počitek. Dvorana, sestanki, hrana, hotelske sobe. Ne vem, ali sploh kdo zapusti hotel, razen ko gredo na tekmo ali trening. V Vilni smo nastanjeni v hotelu okrog dvajset minut vožnje od dvorane. V njem so vse reprezentance z izjemo Litve. Organizacija je dobra, na razpolago imamo vse, kar potrebujemo.«

Če se ustaviva še malce pri gostiteljici prvenstva, Litvi. Živi s košarko?

»Litva je povsem košarkarska država. V Sloveniji si sploh ne moremo predstavljati, kako to zgleda. V Litvi je med športi daleč na prvem mestu košarka, medtem ko na primer nogomet po popularnosti z njo ni primerljiv. To je nekaj fenomenalnega, če si košarkar ali košarkarski delavec v tej državi.«

To se pozna tudi pri vzdušju na tribunah. Slovenija je na preteklih tekmah imela veliko podporo.

»Lahko se samo zahvalimo navijačem, da so prišli tako daleč v teh težkih časih. Ko prideš v dvorano in vidiš, da je polno ljudi v navijaških majicah Slovenije, si lahko samo ponosen, da si Slovenec.«

Prvenstvo je tudi za vas osebno verjetno priložnost, da pridobite še nekaj na imenu. Vas zanima tujina?

»Verjetno tako kot vsakega trenerja. Če se bo kdaj ponudila priložnost, zakaj pa ne. Nikakor pa ne na silo. Je pa dejstvo, tako kot vedno, da smo pomočniki v ozadju, kar je tudi povsem normalno. Najprej so igralci in glavni trener.«

V letošnji sezoni boste na klopi šoštanjske Elektre. Kakšni so cilji, kako se počutite v novi sredini?

»Glede počutja težko karkoli rečem, ker v Šoštanju še nisem veliko deloval, verjamem pa, da se bom dobro počutil. Doslej smo imeli le dva skupna treninga. S sestavo ekipe sem zadovoljen. Glede na možnosti je dokaj optimalna. Verjamem, da bomo konkurenčni praktično vsem ekipam v slovenski ligi in se nadejam dobrih rezultatov.«