Kazni ne smejo biti le za polnjenje proračuna

Zakona o varnosti cestnega prometa ni več. Ubili so ga v parlamentu. Namesto njega so s 1. aprilom 2011 začeli veljati štirje novi zakoni, ki pa so se začeli uporabljati s 1. julijem 2011. Očitno je zakonodajalec ocenil, da je datum 1. april preveč neresen datum, da bi se s tem dnem zakoni tudi začeli uporabljati, saj bi jih državljani težko jemali kot resne. Mislili bi, da gre za prvoaprilsko šalo in bi s tem javni promet še bolj trpel kot prej. Tako so s 1. julijem začeli veljati zakon o motornih vozilih, zakon o cestah, zakon o pravilih cestnega prometa in zakon o voznikih. Najbolj boleče za voznika so določbe zakona o pravilih cestnega prometa, saj so s tem zakonom določena prometna pravila ravnanja v cestnem prometu in sankcije za njihovo kršitev. Vsota členov vseh štirih zakonov znaša 438 in je malo verjetno, da bodo tisti, ki jih ti predpisi zadevajo, to materijo obvladovali do te mere, da bodo lahko sprožili postopke zoper odločbe, ki jih izdajajo redarji ali policisti. Kako uspešna bo ta nova ureditev in koliko bodo zalegle višje kazni, bo za to pokazal čas.

Po zakonu o cestah se vozimo po državnih cestah in občinskih cestah – poenostavljeno rečeno – prometne režime na državnih cestah ureja vlada (direkcije), na občinskih pa občina (občinska uprava). Koliko so ti prometni režimi rezultat večletnega spremljanja prometnih situacij poznavanja zlasti na občinskem nivoju konkretnih razmer, pa je že drugo vprašanje. V konkretnih sredinah vemo, kje so tako imenovane »črne točke« na cestah, kje je možno voziti brez nevarnosti hitreje od 50 kilometrov na uro, kje je pametno določiti območja omejenih hitrosti, itd. Državni in občinski »birokrati« tega običajno ne vedo in zato nastreljajo razne omejitve po dolgem in počez in namesto, da bi bil promet bolj varen, je včasih še nevarnejši. Predvsem pa take neživljenjske omejitve omogočajo neizmerno inkasantstvo, ki nima nobene zveze z varnostjo cestnega prometa. Vsekakor bi bilo zelo smotrno, če bi se ob drastičnem spreminjanju prometne zakonodaje drastično preverila tudi prometna ureditev, da bi bila prometna zakonodaja tako v čim večjem soglasju s prometnimi režimi na posameznih cestah, ne glede na to, ali gre za državne ali občinske ceste.

Živim v Besnici in mi je situacija tu najbolj znana. Verjamem pa, da v drugih KS ni nič boljše. V nekaj kilometrih, kolikor je ta KS oddaljena od Kranja, se prometni režim, kar se hitrosti tiče, menja najmanj šestkrat, in ni hudič, da pri tej množici sprememb ne bi kršil vsaj enega znaka. Poleg tega imamo tudi območje omejene hitrosti (30 kilometrov na uro), ki jo tam brez potrebe, saj niso izpolnjeni pogoji o zakonu o cestah. Povsod tam, kjer se vozimo po občinskih cestah, ne bi občinski upravi prav nič škodovalo, če bi se za ureditev prometnega režima obrnili tudi na KS in slišali njeno mnenje. Menim, da bi to moral postati način določanja prometnega režima v vsej občini, čeprav zakon o cestah ne pozna take vloge KS. Prepoveduje je pa tudi ne. Mislim, da ni nobenega dvoma, da smo vsi zainteresirani za čim večjo varnost cestnega prometa in da je to temelj, na katerem mora sloneti prometni režim. Torej bo moral mestni svet čim prej sprejeti sklep, da se za občinske ceste skupaj s KS preveri obstoječi prometni režim, in sprejme takšne rešitve, ki bodo doprinesle še k večji varnosti cestnega prometa. Občine pa bi morale biti tudi tiste, ki bodo glede prometnega režima dajale pobude pristojnim državnim organom glede usklajenosti prometnih režimov s prometnimi predpisi, na državnih cestah seveda. In če bodo ti gluhi, da uporabijo tudi sredstva za odmašitev ušes.

Kar se tiče pobiranja kazni, to ne more biti v funkciji polnjenja občinskih in državnega proračuna. Tudi kaznovalna politika more biti v funkciji utrjevanja varnosti in odnosov med ljudmi, ki so si v primeru prekrška na nasprotni strani. Večkrat bi bilo bolj smotrno voznike opozoriti in jim svetovati, kot pa kaznovati.