Oaze v mestu

Koliko različnih obrazov nam lahko pokaže neko veliko mesto!? Večina najprej spozna tistega, ki ga ponuja turistom. To je bleščeča fasada, za katero se skrivajo še drugi, bolj resnični obrazi. Turist največkrat spozna le fasado. Povsem drugače to isto mesto doživljajo tisti, ki se vanj zatekajo kot ekonomski imigranti in jih mesto najprej zavrača, potem pa sicer sprejme, vendar jim ne dovoli, da bi se dvignili z mestnega dna. Za soseda imam pariškega Turka, ki je bil razmeroma uspešen. Je krojač, po dolgih letih mu je uspelo, da je postal podizvajalec za firmo Chanel, vendar se dobro zaveda, da je še vedno nekje pri dnu. Ali veste, me je vprašal, kakšna je razlika med staroveškimi in novodobnimi sužnji? Ko sem odkimal, mi je odvrnil: Včasih so imeli sužnji hrano zastonj, danes jo morajo plačati!

Hočem reči, da ti »sužnji« doživljajo mesto povsem drugače kot turisti, ki jim je to doživetje prihranjeno. Sam sem Pariz prvič doživel kot študent, kot nekakšen hibrid, ki lebdi nekje vmes, potop mu je prihranjen, plavanje na vrh pa nedopustno. Ko sem hodil po pariških bulvarjih, sem se pogosto spraševal, kaj vse se skriva za tistimi bleščečimi fasadami, življenja za njimi pa, priznam, nisem doživel. Hkrati sem kar naprej doživljal prizore ponižanja, ki se dogajajo na ulici, vsem na očeh, slike revščine, bolezni, utrujenosti, nezadovoljstva. Največkrat se kažejo na telesih in obrazih ljudi, ki prihajajo iz tretjega sveta, a tudi domači med njimi niso redki. Moj položaj je bil torej položaj distance, ki je dvojna: po eni strani te vzdržuje pred potopom, na drugi pa je distanca, v kateri te držijo tisti, ki so nad teboj in ti ne dovolijo, da bi se dvignil mednje. No, resnici na ljubo se za takšen dvig tudi nisem trudil, za to bi moral marsikaj narediti, predvsem pa se kar naprej poniževati. Raje sem si domišljal, da se namenoma držim na distanci, ki je tudi sicer edina drža, ki pristoji filozofu, opazovalcu in poročevalcu.

Zgoraj nakazana družbena slojevitost se kaže tudi v mestnem prostoru. So četrti, ki veljajo za bogataške (šestnajsti okraj, denimo), še več je tistih na severnem in vzhodnem robu Pariza, kjer prevladuje novodobni »proletariat«. La Defense je območje na zahodu, kjer domuje in se dogaja kapital. Sicer pa je to velemesto pravi novodobni Babilon. Zmešnjava ljudi različnih ras, nacionalnosti, jezikov, kulturnih drž in socialnih položajev je tolikšna, da ji ne moremo reči drugače kot babilonska. Hkrati je to mesto izjemni poligon socialnega darvinizma, boja za obstanek v vseh njegovih socialnih oblikah; na eni strani ljudje, ki od revščine in nezmožnosti hirajo in umirajo na ulicah, na drugi razkošje v rezervatih za bogate, dostopno le izbranim.

Je pa v Parizu tudi mnogo oaz, ki jim je ta darvinizem prihranjen. Poleg tradicionalnih kulturnih prostorov, kakršni so muzeji, knjižnice in cerkve, so v neposvečenem urbanem okolju takšne oaze pariški parki. Tudi v te se zatekajo ljudje vseh slojev in kultur, a ne zato, da bi se tudi tu borili za obstanek, temveč zato, da bi se od njega odpočili in za njegovo nadaljevanje okrepili. Kljub množici, ki se vanje zliva, se v teh parkih človek dejansko pomiri. Manj v tistih najbolj znanih in od turistov najbolj obleganih (Versailles, Tuileries, Jardin du Luxembourg), tudi v manj poznanih in manjših, ki pa so pravi biseri (Parc Montsouris, Les Buttes-Chaumont, Monceau). Meni je najbolj pri srcu Parc de Sceaux v južnem predmestju, ki me je navdahnil za ta zapis …