Oče, mati in otrok. Ah ja. (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. avgust 2011 / 06:00

V nedeljo sem gledala risanko »Pajkolina in prijatelji«. Nekaj podobnega. Naj mi Pajkolina ne zameri, če mi je iz spomina ušel točen naslov. Med žužke je prišel majhen žabec, ki je bil drugačen kot druge žabe. Ni maral jesti žuželk. Bil je tako rekoč Ne-žužkojeda žaba. Najprej so se z njim spoprijateljili mali žužki, pajkci in druge male gomazeče žuželke. Otroci nimajo težav z drugačnimi. Družila jih je igra in to je bilo zadosti. Odrasli žužki so imeli veliko več težav, da so se na lastne oči prepričali, da jim žaba ne bo storila nič hudega. Kako zaupati žabi, da ne bo stegnila svojega dolgega jezika in pomljaskala vsega, kar leta in leze. Starša sta malega žabca seveda iskala. Oče Fredi se je jezil, ker ima ravno on drugačnega mladiča in zakaj vendar ne more biti sine kot vsi drugi žabci. Mar bi jedel tiste muhe in bi bila zadeva rešena. Ampak ne. Mali je odšel in se igra z žužki. Mati žaba je tolažila ata, naj se vendar umiri, da je to njun otrok, čeprav noče jesti žužkov. In kaj zato? Je pač drugačna žaba. Žabec je v tem času že pogrešal mamo in očeta, vendar je rekel, da noče nazaj k njima, ker ga ne marata takšnega, kot je. Tako je šla Pajkolina na pot in našla žabčeve starše, s katerimi se je pogovorila. Nauk zgodbe je bil: vsak si želi objema, tudi izjeme lahko živijo na svoj način in ni potrebno, da se jih bojimo. Tako preprosto mislim sama o istospolno usmerjenih. Nikomur ne škodijo, ničesar prepovedanega si ne želijo ali delajo. Samo so. Ni jih toliko, da bi zaradi tega morali spreminjati ta naš popolni svet, hkrati pa je čisto v redu, če ga z drugačnimi pogledi malo prevetrijo. To prinaša ta zakon. Samo spremembe za tiste, ki si ravno tako zaslužijo svoje družine, otroke, življenje. Kdo smo mi, da odločamo namesto njih? Menda v imenu otrok. Ah, dajte no. Čigavih otrok?