Odločitev je naša
Opažam spremembe, dogajajo se dvajset let. Naši obrazi so pred dvajsetimi leti žareli v novem zaupanju: sami bomo oblikovali svoje življenje in prihodnost v svoji državi. Danes odsevajo razočaranje, skrb, bojazen, ko nimamo plač, ko nam povedo, da smo tehnološki višek. Nato nam nekdo od (ne)odgovornih navrže, da se bo pogajal z banko, da bo pomagala država, da bodo plače, regres, da bomo na evropskem vlaku, barki …In na naših obrazih zopet zasije upanje. Mine kak dan, na naše obraze se zarišejo jeza, nemočen bes, zamera in strah, spet strah. Končno (ne)odgovorni pridejo pred nas in povedo, da podjetja ne bodo reševale banke, država, da so se preveč zadolžili. In gledam možake – zgarane, utrujene, bolne; ženske – zgarane, utrujene, naveličane, ki ne morejo zadržati solza. Solza, v katerih se skriva vse: razočaranje, bes, jeza, skrb in strah. In jokam tudi sama, ker vse to dobro poznam in ker se razblinjajo sanje o boljšem, pravičnejšem in poštenem bivanju na svoji zemlji.
To je uvod v kriminalko, ki je ni še nihče napisal, le živimo jo. Prvo poglavje: zavlačevanje z izsiljenimi poravnavami, za katere akterji (lastniki, ki so do lastništva prišli na dvomljive načine; managerji, sposobni skrbeti le za svoje interese; banke, ki sledijo nekim trenutnim političnim »elitam«, ki to niso; politiki na oblasti, ki z zavlačevanji in lažnimi obljubami praznijo proračun in se skušajo obdržati nad vodo) vedo, da bodo neuspešne. Drugo poglavje: začne se birokracija z urejanjem pravic brezposelnega, obiskovanje svetovalcev, pisanje prošenj in čakanje … Čakanje na to, da se kaj spremeni, zgodi, da bo kdo od vladajočih, bogatih in odgovornih pogledal navzdol - na vse te zgarane ljudi, oropane dostojanstva in pravic, otopele in vdane v usodo. Toda ne, oni so tam zgoraj, visoko; do njih ne sežeta beda in bolečina posameznika, ki je do sedaj ustvarjal njihov fotelj, iz katerega se ne vidi nič drugega kot blaženost udobja in oblasti. Eno od poglavij kriminalke, ki je v bistvu prvo: teorija zarote se je pričela z legaliziranim organiziranim kriminalom, z »zakonito« privatizacijo in odkupi, transakcijami »splošnega družbenega premoženja« v privatne roke posameznikov, ki so pred leti prisegali na skupno lastnino in se zaradi odločitve Slovencev za samostojno državo prelevili v zaslužne osvoboditelje. Staro-nove garniture istih oblastnikov, včasih z drugačnim predznakom ali barvo, plenijo ostanke umirajoče države in domovine in se kot jastrebi grebejo za ponoven prevzem oblasti; mogoče je ostalo še kaj plena od takrat, ko so morali zadnjič zapustiti stolčke. Zadnje poglavje: se v Sloveniji še ni zgodilo. Vendar bi se lahko. Vsi vi: janezi, igorji, ivani, toneti, zdenkoti, bojani, boruti, lojzeti, hilde, simone, dušani, jožeti in drugi, ki ste na oblasti in trdite, da niste krivi, umaknite se in prepustite prostor drugim, poštenim, sposobnim in izobraženim, ki so jim delo za javno dobro, čast in pravičnost življenjsko poslanstvo. Možno je, da niste krivi, ste pa odgovorni za svoja ravnanja.
Mogoče nam bo s častnimi in poštenimi ljudmi še kaj uspelo rešiti in kriminalko pripeljati do srečnega konca, ki bo ponoven začetek zaupanja v svojo državo in svoje sposobnosti izpred dvajsetih let. Odločitev je naša.
Mimi Zajc