Se spominjaš Bravo Hits?

Sebastjana Gučka iz Hotemaž pri Preddvoru Gorenjci poznamo kot frizerja in didžeja, kot DJ Seba je znan tudi širše. In ko ga povprašamo, koliko časa že nosi DJ-evski vzdevek, mora prav pomisliti. »Že kakšnih petindvajset let. Mislim, da sem začel s predvajanjem oziroma mešanjem glasbe, ko sem bil star šestnajst let,« odgovori.

V vsem času, kar deluje na glasbeni sceni, opaža, da smo Slovenci ljudje, ki se iz leta v leto težje sprostimo. »Ljudi moraš prav pripraviti, da gredo na plesišče. So bili že večeri, ko sploh nihče ni plesal, a so se imeli vseeno izvrstno. Danes me ne preseneti nobena reakcija več. Včasih sem bil pa recimo slabe volje, če ni nihče plesal,« pripoveduje Sebastjan, ki ga v vlogi didžeja pozna ogromno Gorenjcev – predvsem starejše, sedaj pa tudi že mlajše generacije. In čeprav je za svojo prvo ljubezen izbral poklic frizerja, je didžej že toliko časa, da je to že zdavnaj preraslo okvirje hobija.

Bil je čas diskotek

Njegova »mešalna« pot se je začela v časih diskotek, ko sta začenjala z iskanjem svojega prostora pod soncem tudi Kanzyani in Umek. Na Gorenjskem je bila takrat zelo priljubljena diskoteka Gorjanc.

»Bil sem še mulc,« se spominja. » Ker me je zadeva zanimala, sem lahko pri takratnem DJ-u gledal, kako sploh vse skupaj poteka. Včasih mi je dovolil, da sem celo sam poskusil.« Ampak to so bili časi, ko je moral biti doma do enajste ure zvečer, še ni bilo telefonov in je omenjena diskoteka delovala nemoteno: zvečer, od četrtka do nedelje. In potem ga je nekega dne poklical lastnik, naj pride naslednji večer »vrtet«. »Za seboj sem imel le nekaj polurnih, šestdesetminutnih predvajanj. Povedal mi je, da je domači DJ zlomil roko. In sem šel – ter ostal do zaprtja, šest let.«

V bistvu je Sebastjan v didžejstvu samouk. »V bistvu. Bili so drugi časi. Imeli smo posnetke na kasetah; tehnologija je bila slaba. Danes je tako, da različni didžeji vrtijo različno zvrst glasbe, mi smo bili pa vse v enem. Mene je to veselilo, in če bi imel še enkrat možnost izbire, bi se odločil enako. Mi pa v osnovi ni bila tako važna tehnika, bolj okus ljudi – in tako je še danes.«

Ko še ni bilo na izbiro toliko didžejev

Njegova prva izbira je bilo vedno frizerstvo. Pravzaprav potrebe po tem, da bi bil didžej poklicno, ni čutil. Niti ni hrepenel po nekem zvezdniškem življenju. Dela mu ni nikoli manjkalo. Še danes ga pokličejo, ali bi vrtel glasbo na kakšnem dogodku, rojstnem dnevu, posebnem eventu. In dokler bo tako, da bo povpraševanje po njem obstajalo, če lahko tako rečemo, bo mešal oziroma predvajal glasbo – skratka ostal na trgu, pove.

Vrtel je po vsej Sloveniji, največ seveda po Gorenjski, veliko v Radovljici, danes ga srečamo tudi v Kranju.

»Takrat ni bila na izbiro množica didžejev. Bili so časi »dancea« in znamenitih Bravo Hits. Sedaj moram na mesec pregledati tri gigabajte glasbe, včasih pa sem imel na voljo za mesec ali morda celo dva recimo 22 pesmi. In potem si kombiniral in si se resnično moral znajti, saj pesmi nisi dobil na spletu: pesem si moral dobiti fizično, jo kupiti. Pesmi so tako neke vrste premiere doživljale v diskotekah. Bravo Hits ogromno ljudi ni kupilo, in ko si vrtel glasbo, je bilo vse novo, zanimivo. Včasih sem ljudem predstavljal novo glasbo, sedaj so to vlogo prevzele radijske postaje in YouTube.«

Tehnika je napredovala, zvrsti je ogromno

Danes vrti glasbo bolj po lokalih oziroma nočnih lokalih. Tehnika je napredovala, kar je super zato, da mu ni treba s seboj »vlačiti« veliko opreme, a prvinskost didžejstva izginja. Postaja vse bolj umetno, saj pri večini pesmi pri nastajanju sodeluje računalnik. »Sedaj je vse na USB-jih, na diskih.« Sebastijan je potreboval kar nekaj stopnic, da je prešel z zgoščenk na recimo računalniško vrtenje.

»Če ti komad v prvem trenutku ni všeč, se odločiš, da uporabiš tehnologijo. Tako se ti lahko kot didžeju zgodi, da vrtiš glasbo recimo na valeti, pa so vsi učenci na telefonu, na spletu ali pa pošiljajo sporočila. Do danes se je didžejstvo tako spremenilo, da so ga nekateri opustili, ker smo se morali korenito spremeniti. Vendar menim – in tudi moja generacija didžejev – da imamo eno veliko prednost: poznamo glasbo od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, didžeji, rojeni v devetdesetih ali letnik 2000, poznajo največkrat glasbo za obdobje desetih let nazaj. In če vrtiš v nekem lokalu, kjer so stranke stare več kot dvajset let, moraš nekaj stare glasbe vseeno poznati. Lahko bi rekel, da imamo s kolegi moje generacije sedaj drugačno, izboljšano patino.«

Danes je lahko že vsak didžej

Čeprav se kmalu izkaže, da spet čisto vsak ne more biti. »Deset minut ali eno uro predvajanja glasbe ni isto, kot če imaš polno plesišče in moraš misliti vnaprej, se spomniti naslednji komad. Predvsem pa poskrbeti, da ljudje ostanejo na plesišču. In tako po treh, štirih urah vrtenja … Danes so ljudje zelo izbirčni. V trgovini so bili včasih trije detergenti, danes je izbira precej večja. Podobno je z glasbo. Ljudje imajo bolj izostren okus, ker posameznika praktično na vsakem koraku, skoraj vsaka aplikacija lahko opominja: glej to je nova pesem, takšna zvrst … Včasih je bil »dance«, malce popa, »slow«, sedaj so podzvrsti, nadzvrsti, ... in da vsemu temu slediš, si moraš na teden kar kakšnih trikrat vzeti po nekaj ur časa, da vse pregledaš, ker drugače ostaneš zadaj. In če dva ali tri mesece ne vrtiš, lahko kar zaključiš.«

Rad zabava ljudi

Sebastjanu ste letos lahko prisluhnili tudi na Krvavcu. V času smučarske sezone je kar nekajkrat mešal glasbo na Krvavški plaži. Pravi, da tam želi biti Slovenec in poskuša vrteti vsaj devetdeset odstotkov slovenske glasbe. »To je popolnoma drugačna zvrst zabave. Tudi na avstrijskih smučiščih vrtijo domačo glasbo.« Se pa srečuje s problemom, da mu recimo v sedmih urah vrtenja zmanjka glasbe, saj je ogromno naših pesmi narejenih bolj popevkarsko, manjka pa pesmi z ritmom, razen remiksov, čeprav se tudi to v zadnjem času izboljšuje. Na srečo je tudi nekaj narodno-zabavnih napevov takih, da so popolnoma uporabni za tovrsten stil zabave.

Ugotavlja, da je v porastu hrvaška glasba. »Če sem iskren, je zelo melodična. Vsaj nekaj teh pesmi moram vedno zavrteti.« Osebno so mu blizu starejši house ritmi.

Spremlja mlado slovensko didžejevsko sceno in morda jim je bil na začetku svoje poti podoben. Ne pleše, nikoli ni igral instrumenta, ima smisel za ritem, najraje pa vidi, da je on tisti, ki zabava druge.

»Ob koncu tedna še vedno rad delam. Tako imam stik z ljudmi in tu lahko potegnem vzporednico s poklicem, ki ga opravljam. Povsod spoznavam ljudi, a didžejstvo mi daje energijo, da sem v ponedeljek lahko spet dober frizer. Frizerstvo in delo didžeja sta različna, a tudi podobna. Povsod imaš stik z ljudmi: ne veš, koga boš dobil na stol, koga na plesišče. Moraš ga prebrati, ugotoviti, kaj želi, tako da sem tako rekoč v osemdesetih odstotkih psiholog.«

Spreminjajo se časi, navade ljudi

Na srečo ima partnerico, ki razume njegovo delo, način življenja. Toliko časa je že na sceni, da se spominja, kako je prihajal domov s predvajanj ob šestih, sedmih zjutraj, potem ob dveh, pa spet ob štirih ... »Spreminjajo se časi, navade ljudi. Preživeli so lokali, v katere so ljudje, lastniki vložili sebe, kanček svoje duše. Ta način nočnega življenja zahteva celega človeka, tu ni polovičarstva. Tudi denarni vložek je velik.« Nekaj časa je imel tudi sam željo, da bi imel lokal, celo frizerski salon z lokalom. »Če zadenem na lotu … Mogoče.«

V tistem trenutku je pomislil, kje vse je že delal … Na bazenih, v lokalih, na smučiščih, v dežju ... Didžejstvo moraš imeti resnično rad, da v njem vztrajaš oziroma ostajaš. In nikoli si ni mislil, da bo danes še vedno na sceni.