Čop ostal brez razgleda

Iztok Čop po devetnajstih letih v čolnu ni več na mestu "štrokerja". "Ves mesec sem imel težave, ker sem obračal glavo, iskal nekaj, kamor bi lahko gledal," je pojasnil.

Bled – Do začetka svetovnega prvenstva v veslanju na Bledu so le še štirje dnevi. Glavna slovenska aduta za medaljo bosta v dvojnem dvojcu Luka Špik in Iztok Čop. Slednji je v pogovoru za Gorenjski glas spregovoril o spremembah v čolnu in tudi o ciljih.

Na najpomembnejši tekmi leta boste nastopili z Luko Špikom v dvojnem dvojcu. Je to tudi za vas najboljša odločitev?

»Testi in nato tudi treningi na vodi so pokazali, da izstopava v primerjavi z drugimi. Odločili smo se, da veslava v dvojnem dvojcu. Mislim, da je bila to pravilna odločitev. Z Luko se oba strinjava, zato sva tudi šla v to. Sva se pa zavedala, da zna biti pot trnova, da ni samo po sebi umevno, da ko se usedeva skupaj, sva znova najboljša ali med najboljšimi na svetu. Upam, da sva v pripravah na prvenstvo naredila večji korak naprej kot konkurenca.«

Glavna sprememba je zamenjava mest v čolnu.

»Precej je bilo sprememb. Glavna pa je menjava poziciji, do katere je prišlo po Luzernu. Seveda sva se nekoliko lovila, saj na teh pozicijah nisva čisto doma. Luka je sedaj tisti, ki skrbi za ritem, jaz zadaj mislim na druge stvari, kot sem prej. Zadeva funkcionira in upam, da bo na koncu izkupiček tak, kot si ga vsi želimo.«

Je razlog za spremembo morda tudi psihološke narave?

»Takšno spremembo smo enkrat že naredili, ko sem bil še mlajši, v čolnu pa sva bila skupaj z Denisom Žvegljem. Po slabšem začetku sezone sva zamenjala poziciji in v trenutku je zadeva stekla. Na zunaj banalna osvežitev lahko veliko prinese in upam, da bo podoben učinek tudi tukaj.«

Po koliko letih ste se iz pozicije »štrokerja« preselili v ozadje?

»Po devetnajstih letih prvič nisem »štroker«. Moram reči, da me je kar malce razbremenilo, ker nisem več tisti, ki je odgovoren za ritem. Se mi zdi, da je zadaj kar nekoliko lažje slediti. Je pa še vedno potrebno biti zbran in loviti pravi zaveslaj. Najbolj me moti, da mi Luka zastira pogled, ki sem ga imel prej. Na to se mi je bilo najtežje privaditi. Cel mesec sem imel težave, ker sem obračal glavo, iskal nekaj, kamor bi lahko gledal. Prepričan pa sem, da bom tistih šest minut na tekmi glavo držal pri miru.«

Svetovno prvenstvo na domačih tleh je eden izmed vrhuncev kariere vsakega tekmovalca. Ste izkušen, pa vendarle: čutite zato kaj dodatnega bremena?

»Kar se tekmovalnih ambicij tiče, je breme vselej enako. Vedno sem imel visoke cilje. Včasih so se izpolnili, včasih ne popolnoma. Nič drugače ni doma. Bolj sem si domačega prvenstva želel, ko sem bil mlajši, je pa seveda veselje tekmovati doma. Predvsem upam, da bomo organizacijsko znotraj reprezentance uspeli izpeljati stvari, kot je treba, predvsem zato, ker motečih faktorjev bo pa vseeno več. Ne moreš se umakniti v osamo, se prikazati samo na tekmi, kot je to v tujini. To bo za vse nas nekaj novega.«

Kakšna je konkurenca v vajini disciplini?

»Je hitrejša in bolj zgoščena, kot bi si želel. Predvsem so se v teh letih, ko naju ni bilo zraven, spremenile posadke in načini vožnje. Temu se morava prilagoditi in upam, da nama bo uspelo. Ob minimalni napaki, s slabo vožnjo ob nepravem trenutku, ne bo zdrsa za eno ali dve mesti, ampak lahko za pet do deset mest. Na to morava biti dodatno pozorna. Nimava toliko rezerve kot včasih, ko sva si lahko tudi v polfinalih privoščila kakšno napako in se še vedno brez večjih težav uvrstila v finale.«

Kakšna bo taktika, kje lahko gledalci pričakujejo vajino »eksplozijo«?

»Upava, da bova veliko pokazala v polfinalu, se zanesljivo uvrstila v finale in tam eksplodirala, a ne prezgodaj, tako da naju še s hitrostjo prinese do cilja.«

V katero smer pa gredo vaša razmišljanja o veslaški karieri po prvenstvu?

»Sploh ne razmišljam, kako naprej. Najprej bo potrebno zaključiti to sezono. Pred glavno tekmo si nikoli ne delam načrtov za naprej. To so že rezervne variante in potem že lahko razmišljaš v smeri, če ti tukaj ne bo šlo, je glavni cilj drugo leto. Pritisk je velik, a mislim, da brez psihične obremenitve, brez treme tudi nastop ne more biti optimalen. Tega se zavedam in mislim, da bo pristop enak, kot je bil zadnjih dvajset let.«