Gora z možici

Kukova špica (2427 m) - Gora na meji med dolino Vrata in martuljškimi gorami. Mogočna dama, ki se drži nekoliko ob strani, je s svojo piramidalno obliko dobro vidna že z gorenjske avtoceste.

Ko se peljemo po gorenjski avtocesti, nam pogled uhaja h gori piramidalne oblike, ki stoji rahlo osamljeno na začetku doline Vrata. Izjemno lepo oblikovana gora je prva v nizu, kjer se skalovje dviguje proti nebu iz gostega gozda. Marsikdo se sprašuje, katera gora je to. Ja. Ker je to svet, ki je neoznačen, so te gore manj znane in tudi redkeje obiskane. Naš današnji cilj je sicer dokaj lahko dostopen, a obiskovalec nujno potrebuje nekaj smisla za orientacijo. Naš današnji vrh je Kukova špica.

Skozi Mojstrano se zapeljemo v dolino Vrata, do Tileševega rovta, na nadmorski višini 940 metrov. To je rovt nad zadnjim strmim asfaltiranim klancem, kjer so na desni strani manjše parkirišče ter kupi peska in kamenja, ki naznanjajo ogromno gruščnato grapo Črlovec. Vzpon se začne z začetno hojo po grušču Črlovca. Pot je shojena in lahko sledljiva. Ko prečkamo Črlovec, nas pot vodi po gozdnem slemenu strmo navzgor. No, strme so bližnjice, sicer pa je pot speljana v prijetnih okljukih, ki ne dajejo občutke strmine, ki jo premagujemo. Ja, vzpon nam daje vedeti, da se gibljemo po starih lovskih in gozdarskih poteh. Hoja po gozdu je pravi užitek, saj je pot mehka in zložna. Ko dosežemo prečno pot, zavijemo levo. Desno gre pot na Sleme. Ko zavijemo levo, bomo kmalu na mestu ponovnega prehoda čez grapo Črlovec. Pot se po zbitem kamenju spusti nekaj metrov, potem pa med ogromnimi skalami prečimo grapo. Sledi skoraj ravna pot, ki preči še dva večja žlebova, a pri zadnjem nas možic opozori, da se je nad nami odprlo prehodno travnato-kamnito pobočje. Pot je dobro shojena, priporočam pa, da se držimo leve strani pobočja in občasno raje zavijemo še malce bolj levo na mehko travo. Pot je sicer strma, zelo, a se prijetno vzpenja. Na naši desni strani je naš cilj: Kukova špica, na levi strani pa masiv Škrnatarice. Više ko smo, bolj kamnit postaja svet in na koncu smo v krnici pod sedlom Gulce. Vzpenjamo se po strmem melišču, pot je dokaj dobro vidna. Če smo bili prej bolj levo, se sedaj usmerimo desno. Čakata nas dva skalna skoka, kjer za napredovanje uporabimo roke. Smo tik pod sedlom, na katero se vzpnemo z desne strani. S sedla je čudovit razgled na martuljško stran; če nam je vreme naklonjeno, seveda. Pogled na Amfiteater, ki ga s svojimi divjimi, prepadnimi grebeni sestavljata Dovški križ in Široka peč, je naravnost veličasten. S sedla Gulce se usmerimo desno navzgor. Pot je označena z možici, zato oprezno pogledujmo za njimi. Sem ter tja se bo treba oprijeti kakšne skale, previdnost je pa potrebna predvsem zaradi drobirja, ki se je nabral na skalah. Smer poteka do desni strani grebena, ki se strmo izteka v martuljškem kraljestvu. Strmina nam do vrha ne da dihati. In na vrhu … so napori pozabljeni, kajti razgled je fantastičen. Do vrha smo potrebovali tri ure in pol.

Pod nami je Gozd-Martuljek, nad katerim proti nebu buhtijo njegovi vršaci, s Špikom v središču, desno od njega pa Frdamane police, Rušica, Rigljica in Kurji vrh, levo pa Martuljške Ponce; pogled na Amfiteater, ki ga obdajajo Škrnatarica, Dovški križ in Široka peč; za njimi pa Oltarji, Škrlatica. Seveda vidimo tudi slovenskega očaka, pa Cmir, Begunjski vrh, greben Vrbanovih špic pa Rjavino. Sosed Sleme, Vrtaško Sleme, delno zakriva pogled na mejno verigo Karavank. Kot je legendarni Tine Mihelič zapisal: "Vrh je prostoren, razgled pa brez meja."

Sestop poteka po poti vzpona. Tik pod sedlom lahko ujamemo dobro melišče in se hitro spustimo precej nizko, skoraj do možica, ki nas usmeri levo, nazaj proti grapi Črlovca, ki jo moramo prečiti, da pridemo spet v mehak gozd.

Na koncu naj rečem le še sledeče: Kukova špica je pred leti veljala za brezpotno goro. Danes po brezpotnem svetu vodi dobro vidna stezica, a če imamo težave z orientacijo, se gore nikar ne lotevajmo sami. Vsaj prvič ne!

Nadmorska višina: 2427 m

Višinska razlika: 1487 m

Trajanje: 6 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic