Guma je umrla

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 18. avgust 2011 / 06:00

Oče je bil presenečen, mama besna, hči radovedna, sin pa je rekel, da je guma umrla. Stali so sredi kolesarske steze in nihče ne bi mogel mimo, ne da bi jih splašil kot jato plašnih jerebic ali živalsko zavpil ali pa se ustavil in vprašal, ali potrebujejo pomoč. Slednje sem storil, ker prepoznam kolesarske nesrečne trenutke. Hči, kakih dvanajstih let s slušalkami v ušesih, je zelo na glas dejala, da jim je ena guma umrla. Oče je rekel: defekt. Mama pa je zavpila: »A lih zdej, ko smo se končno odločili iti na kolesarski izlet.« Lastnik umrle gume je bil preplašen in zelen pod čelado. Strokovno sem izjavil, da je defekt sestavni del kolesarstva in da se ga da popraviti v roku petih minut. Osem oči se je zazrlo vame kot v rešitelja Robinzonove družine. Nam boste pomagali? Vprašanje se mi ni zdelo na mestu, sploh pa če je prišlo iz ust moškega, ki naj bi bil glava oziroma vodja družine na kolesih. Rad pomagam, če je sila, vendar en navaden defekt boste pa ja popravili, sem si mislil in si ogledoval to glavo družine, na kateri sem opazil preveliko, močno v desno povešeno čelado, dres z napisom Radenska tri srca na širini ramen najožjega računalnikovega zaslona in prstke, ki razen tipk pod sabo niso občutili ničesar, kaj šele zračne tlačilke in »pajserčkov«. Sem si mislil, da je oba naslednika spočel brez dotika žene in da je kolo celi familiji kupil zgolj zato, da bi bil v trendu ali da bi se promovirali kot »eko družina«. Žena je jasno imela od kolen navzdol povsod tetovaže premastne verige. Zdela se je možata, a le toliko, da je verbalno napadala lastnega moža in ne toliko krivila sebe, da se je podala na pot brez rezervne zračnice, tlačilke in mini kolesarskega orodja. Da!

Osnovni pribor z rezervno zračnico stane približno dvajset evrov. Če družina kolesari skupaj, zadostuje ena tlačilka, kar zmanjša stroške po biciklu. Torej ena družina potrebuje zgolj eno tlačilko, en par ključkov za demontažo in montažo plašča in seveda vsak svojo zračnico, ker se lahko zgodi, da se stakne več kot ena umrla guma. En kos zračnice stane od štirih evrov naprej. Družina, pred katero sem se ustavil, je imela dve kolesi s šestindvajsetcolskimi zračnicami, ata je imel osemindvajsetcolsko in nesrečni sin štiriindvajsetcolske. Torej bi nujno potrebovali štiri zračnice za na pot. Jaz, nesrečnik, pa sem prišel mimo z tubularnimi gumami, torej s takimi, za katere zračnice le redkim lahko posodiš. Tega, da nisem mogel razložiti, da se sinku ne da pomagati, ker ima najmanjše kolo med vsemi, niti ne bom razlagal, ker je žena dejala, da njen mož ne bi znal zamenjati gume na kolesu, tudi če bi imel s sabo celo Alpetourjevo vulkanizersko delavnico. Torej smo potrebovali pribor za krpanje zračnic, ne rezervne zračnice. Ura pa se je bližala poznemu večeru. Med Mojstrano in Gozd-Martuljkom smo se gledali. Od petih mimovozečih niti eden ni imel rezervne zračnice. Šesti je imel tlačilko, ne pa zračnice. Sedmi je imel zračnico, vendar je bila prevelika. Mama je bila pred jokom, hči pa se je kratkočasila s klicanjem frendic. Glava familije me je nemočno gledala. Pomagajte nekako, je večkrat izustil. Glavo sem nihal levo desno in potem še v hitrejšem ritmu, ko je »glavaš« dejal, da so avto parkirali v Ratečah.

Situacija je bila brezizhodna …

Otrok z umrlo gumo je vprašal, ali ga bomo pustili umreti za cesto. Hecam se, ni tega vprašal, le njegov pogled je bil tako preplašen, da se mu je kaj takega zagotovo motalo po mladih možganih. Prav. Nimamo druge izbire kot pa improvizacija. Potem sem se lotil starega kolesarskega trika in v očeh hčerke postal v sekundi »svetovna faca«, žena me je povabila k njim v Ljubljano, glavaš mi je ponujal evre, mulc pa me je hotel za očeta. Dejal sem, da bo kolo zdržalo samo in le do avtomobila v Ratečah in niti metra več, da slučajno ne bi zavijali še na Vršič … orka… . Odvihral sem naprej, ker nisem hotel gledati poskakovanja otrokovega zadnjega kolesa ter zavpil, naj jutri takoj nabavijo rezervne zračnice, tlačilke in orodje. Vsi v en glas so zavpili: Jutri ob osmih bomo že v Intersportu v Kranjski Gori!! Tako se govori, sem odgovoril in jih pustil za sabo.

Nauk zgodbe: brez rezervne zračnice, orodja in tlačilke nikar ne kolesarite!