Hermelika za svetlo prihodnost

Pred približno štirimi desetletji je bilo hermelikino žganje pravi hit in ni bilo hiše, ki ne bi podlegla izjemno domiselnemu napisu na steklenici tega žganja: "Kdor zdravje ljubi, ne pije veliko, a če pije - pije hermeliko."

Potem je šla hermelika za lep čas v pozabo, počasi pa zopet prihaja na svetlo. A bolj kot hermelikino žganje vzbujajo pozornost polisaharidi, s katerimi je bogato obdarjena in zaradi česar bi po mnenju sodobne medicine lahko postala rastlina prihodnosti …

Pokončna ali viseča

Hermelika (Sedum maximum) je doma na Kitajskem in v Koreji. Ta privlačna rastlina, ki konec poletja zacveti z belimi, rdečkastimi ali rožnatimi cvetovi, je v naravi razširjena tudi v Evropi. Pri nas raste na senčnih kamnitih pobočjih in po grmovnatih robovih, kjer jo pokončno ali pa visečo srečamo poleti in na pragu jeseni. Ker je za gojenje precej nezahtevna, jo je pametno posaditi na domačem vrtu. Ne le zaradi izjemne dekorativnosti njenih cvetov in privlačnosti njenih sivo zelenih mesnatih listov, pač pa tudi zaradi njene zdravilnosti in prve pomoči, ki jo da ob pikih, ugrizih, ranah in opeklinah.

Rastlina preteklosti …

Hermelika je bila podobno kot njen ožji sorodnik iz družine tolstičevk - netresk (Sempervivum tectorum) zelo priljubljena rastlina naših babic in predvsem dedkov. Z njo so zdravili čire na želodcu in črevesna obolenja ter si oskrbovali rane in opekline, ki so jih staknili pri delu. Tudi kadar jih je pičila kakšna nadležna žuželka, so takoj utrgali svež mesnat hermelikin list in ga položili na mesto pika. Celilec, celež ali bradavičnik je le nekaj imen, po katerih so hermeliko klicali naši predniki in kaže na njene zdravilne lastnosti, zaradi katerih so jo v prvi vrsti uporabljali. Čeprav na to ne kaže nobeno njeno ljudsko ime, so sok hermelike pogosto utirali tudi pri protinu in revmi.

… in prihodnosti

Znanstveniki po vsem svetu vseskozi iščejo nove in boljše antibiotike, saj so povzročitelji bolezni na mnoge antibiotike že postali imuni. Raziskovanja so zato usmerjena v proučevanje naravnih snovi, ki bi imele boljši učinek. Kaže, da so ključne snovi polisaharidi. To so naravni sladkorji rastlinskega izvora, ki imajo zapleteno sestavo in močno stimulirajo imunski sistem. Kot že rečeno, delujejo antibiotično, imajo protivirusne učinke, zavirajo rast rakastih celic, znižujejo krvni tlak in koncentracijo maščob v krvi, če omenimo le delček njihovih pozitivnih lastnosti. Hermelika vsebuje izjemno veliko polisaharidov in prav zaradi tega jo zadnja leta raziskovalci temeljito proučujejo.

Sveži listi so zakon

Ljudsko zdravilstvo najpogosteje sega po hermeliknih svežih listih. Slednjim odstranimo povrhnjico in jih, kot smo že omenili, polagamo na rane in kožne razjede, ki se slabo celijo, na opekline ter pike žuželk. Iz svežih listov lahko iztisnemo tudi sok, ga nakapamo na sterilno gazo in polagamo na rane.

Hermelikino žganje

Čeravno hermelike ne uživamo pogosto, lahko sem ter tja po obilnejših obrokih spijemo šilce svoj čas tako čislanega hermelikinega žganja. V tem času imamo izvrstno priložnost, da ga pripravimo: petdeset gramov svežih listov namočimo v liter žganja, dobro zapremo in za tri do štiri tedne postavimo na sončno mesto. Po tem času tekočino odcedimo in prelijemo v primerne steklenice. Hermelikino žganje uporabimo kot aperitiv ali digestiv.