Zanimivosti in Žabnice in okolice

Odlomek iz članka Antonije Šifrer, objavljen v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Novo naselje Žabnica je nastalo blizu potoka Žabnica. Tako so bile vse hiše, tudi od Bajželjna do Vrbenčka, onstran vaške poti, na današnje mesto so jih postavili šele v prejšnjem stoletju. Potok Žabnica so skrbno pazili, saj jim je služil za pitno vodo, takrat vodnjakov (»štern«) še ni bilo. Vsaka hiša je imela tudi na desnem bregu potoka ozek pas travnika in tako je imela hiša dostop do vode z obeh bregov. Taka je bila razporeditev vse do konca Zgornje Žabnice in Bitenj, kjer pa so imeli travnike v ravni liniji na desni strani potoka.

V Žabnici je bilo 44 hub, v Bitnjah pa 48 hub (huba ali hoba, tudi mansus). Sedem bitenjskih hub je bilo v današnjem Stražišču. Te so bile na desni strani današnje ceste skozi Bantale. To je bilo združeno bivališče z zemljiščem. Merila je od 6 do 12 oralov obdelovalne zemlje. Hube so potekale v ravnih progastih pasovih proti vzhodu. Razdelitev je ostala do danes enaka. Nekatere hube, danes imenovane grunti, so ožje, druge pa širše.

In kako so naselili te vasi? Prvotne Žabničane, ki so se manj upirali, so preselili v Spodnjo Žabnico, verjetno od cerkve proti jugu. Po mnenju dr. Pavla Blaznika so bolj uporne vaščane preselili v Crngrob, kjer so takrat nastale štiri kmetije. Najbolj uporne so preselili na Križno goro, kjer so si zemljišče in bivališče morali urediti na novo.

Konec 11. stoletja ja nastala vas Dorfarje (nemško Dörfern – vasica). Takrat je bilo tam osem kmetij. Lahko da je bila v Dorfarjih tudi prvotna vas Žabnica; ko so to naselje izpraznili, so vas skupaj z obdelovalnim dorfarskim poljem prodali novim naseljencem, kolonistom iz Bavarske. Še v urbarju iz leta 1501, ko so prvič poimensko navedeni vsi lastnik hub celotnega loškega gospostva, so navedeni za Dorfarje naslednji priimki: Wulfing (iz tega je kasneje nastal priimek Vilfan), dva Hartmana, Hafner, Zapf (Cof), Kroch in eden brez priimka. Še danes vedo v Štrancarjevem sorodstvu (Hafner) za ustno izročilo, da je njihov davni prednik prišel s skrinjo denarja in ta grunt kupil. Vsi novi priseljenci, ki so pripadali loškemu gospostvu, so v vasi uživali večjo zaščito, imeli so manj dajatev in tlake kot tisti grunti v najemu oz. v »fevdu«. Tako je bil v Dorfarjih samo en grunt v fevdu, imela ga je farna cerkev sv. Jurija v Stari Loki, vsi drugi so pripadali loškemu gospostvu.

V Crngrobu so bile tri kmetije vedno v fevdu, samo ena je pripadala loškemu gospostvu.

V Žabnici je bilo od Fika navzdol devet gruntov v fevdu, navzgor (to je ves preostali del Žabnice in vsi trije deli Bitenj) so spadali pod loško gospostvo.

Lastnik grunta, ki je bil v fevdu, je moral oddajati svojemu najemniku vse tiste dajatve, ki jih je ta moral dajati loškemu gospostvu, in zraven še vse dajatve v denarju, blagu in tlaki. Te je bilo menda kar 195 dni v letu. Kdor ni izpolnjeval obveznosti, je nad seboj čutil valptov bič.

V Spodnji Žabnici so bili v fevdu trije grunti: Jurkov, Jergovcov in Gregorčev, vedno so bili vpisani skupaj, prvič že leta 1385. Sprva so pripadali oskrbniku spodnjega stolpa na koncu Lontrga v Škofji Loki Janžu Loškemu, nato so jih prevzeli lastniki Starega gradu pod Lubnikom, po potresu leta 1511, ko tega gradu niso več obnavljali, so grunti prešli v roke starološke graščine.

Okrog leta 1680 je začel zidati nekdanji kaščar in upravnik loškega gospostva Lampfritzhamb Ajmanov grad pri Sv. Duhu. Od škofov je dobil za svoje zasluge pri Sv. Duhu v fevd tri grunte. Okrog leta 1730 je dobil njegov naslednik po ženini liniji še prej omenjene tri grunte v Spodnji Žabnici od starološke graščine. Te tri grunte je potem zamenjal za tri svetoduške in si jih tako prisvojil v last. Na teh gruntih še danes stoji svetoduška graščina, grunti iz Spodnje Žabnice pa so bili od leta 1754 vpisani v urbarju loškega gospostva.

(Konec)