Javna vaja za čisti užitek občinstva

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Razvedrilo / petek, 30. junij 2017 / 11:45

Nedeljski večer je v radovljiški gostilni Lectar ponudil osupljivo gledališko-glasbeno doživetje. Na dogodku, ki so mu rekli javna vaja, so obiskovalci lahko prisluhnili glasbi Tomaža Domicelja in njegovega tria Heavy Madera ter spremljali nastop argentinske gledališke skupine Devenir.

V nedeljo zvečer je bil radovljiški Linnhartov trg, natančneje tamkajšnja gostilna Lectar, nekakšno križišče svetovnih poti. Ne le zato, ker mesto v teh dneh obiskujejo turisti od vsepovsod; pod oboki stare gostilne so se skorajda po naključju križale poti šestih imenitnih umetnikov: treh glasbenikov in dveh igralcev, ki prihajajo iz Slovenije, Kanarskih otokov in Argentine.

Dogodku so rekli javna vaja, stična točka pa sta bila »Lectarjeva« zakonca Andrejaš, oba ljubitelja umetnosti in tudi sama ljubiteljska umetnika: Jože, ki rad zaigra na orglice, in Lili, imenitna igralka v lokalnem gledališču.

Tako glasbeniki, mednarodni trio Heavy Madera, ki ga sestavljajo Tomaž Domicelj, Tonin Corujo in Yarel Hernandez s Kanarskih otokov, kot argentinska gledališka skupina Devenir de la Plata so se v intimnem vzdušju pod oboki gostilne Lectar pripravljali na prihajajoče nastope v Ljubljani. Heavy Madera so v ponedeljek muzicirali na Lentu, danes zvečer pa se bodo predstavili še v ljubljanskih Križankah. Devenir bodo prihodnji četrtek in petek s predstavo Brez besed sodelovali na pohodni animaciji na festivalu uličnih gledališč Ana Desetnica v Ljubljani, s predstavo Vandrovka pa bodo prav tako v okviru AneDesetnice nastopili še v soboto, 8. julija, zvečer v Argentinskem parku v Ljubljani.

Tomaž Domicelj je v Radovljico s prijatelji prišel na povabilo Jožeta Andrejaša, s katerim ga veže desetletja trajajoče prijateljstvo. Argentinske gledališčnike pa je na Gorenjsko pripeljala Cecilia Penz Kopušar, resnična Vandrovka iz predstave, ki zadnja leta živi (tudi) v Kamni Gorici. »Nastopali smo v Madridu, Barceloni, Milanu in Trstu, in ker smo že bili v Evropi, smo pač prišli še v Slovenijo,« se je iskrivo nasmehnil Gustavo Vallejos, navdušen nad sprejemom na Festivalu gledališča v Kropi, kjer so Vandrovko uprizorili prejšnji petek. »Jaz sem Vandrovka,« prizna Cecilia Pernz Kopušar. »Predstava je nastala na podlagi moje knjige, Z biciklom preko reke bi lahko prevedli naslov. Govori o punci, ki živi v treh državah in skozi dogodke svojega življenja pripoveduje zgodbo teh dežel, zgodbo treh različnih generacij. Vandrovka je zgodba o družini, v kateri so stari starši pred prvo svetovno vojno zbežali iz Jugoslavije v Argentino, jo starši zaradi vojaških diktatur zapustili in se z otroki preselili v Beograd ter kasneje v Trst, hči pa si ustvarja svoje življenje tam, kamor jo zanese korak.«

»S Cecilio se že zelo dolgo poznava, poznam tudi vse ljudi, ki so liki v njenem romanu, tako da sem se seveda hitro odločil, da njeno knjigo oblikujem v predstavo. V Argentini smo jo odigrali več kot štiridesetkrat,« je povedal Gustavo.

Nad Slovenijo je navdušen in obenem presenečen. Pravi, da si jo je glede na to, kaj je slišal o njej iz časov, ko je bila še del Jugoslavije, predstavljal kot pusto in sivo. »Ko sem prišel, sem videl sodobno evropsko državo, polno barv in miru, sproščeno, sploh v primerjavi z Argentino, kjer je vse bolj kaotično,« je povedal.

Tudi igralka Verónica González je rada tu, uživa v predstavi, ki jo vidi kot univerzalno zgodbo žensk, ki so v težkih časih prebrodile težave. »To so ženske, ki gredo naprej, in takšne ženske so povsod po svetu. Iz različnih vzrokov so morale migrirati, po prvi, drugi svetovni vojni, danes … iz Argentine, v Argentino … žensko občutje je vedno in povsod enako.«

Morda zato pravijo, da predstava ne potrebuje slovenskega prevoda. »Jezik ni bariera, saj ne verjameva v komunikacijo, ki se dogaja izključno prek jezika. Z gibom in glasbo v gledališkem dogodku lahko ustvarimo sporočilo, ki v komunikaciji zmore iti prek jezika.«