Hiša, v kateri vzgajajo duhovnike

Dr. Franc Šuštar iz Preserij pri Radomljah je ravnatelj in ekonom Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ki mu nekateri še rečejo "lemenat". V častitljivi hiši ob stolnici sredi vrveža ljubljanske tržnice že skoraj tristo let vzgajajo fante za duhovniški stan.

Gospod Šuštar, junija so škofje posvetili novo generacijo slovenskih novomašnikov. Večina jih je šest let preživela v vašem semenišču. Skrbeli ste zanje, jih vzgajali, zato sta posvečenje in nova maša tudi za vas pomemben dogodek.

»Ko napišemo priporočilo za duhovniško posvečenje, postanejo donedavni študentje naši sobratje v duhovništvu. Tega sem najbolj vesel in to je praznik za našo hišo. Mi vsakomur, ki se je odločil za duhovniški poklic, povemo, da je to božji dar, on pa je zanj odgovoren. Mi smo pa tukaj zato, da mu pomagamo. Glavno delo mora opraviti vsak kandidat sam. Ko se veselimo posvečenj in novih maš, že čakamo nove duhovnike in upamo, da bodo ti pripeljali k nam tudi nove bogoslovce. Tako vstopamo v bratstvo duhovnikov.«

Kakšno vlogo ima Bogoslovno semenišče?

»Ta hiša je prostor, kamor pridejo kandidati za duhovniški poklic in kjer se lahko šest let sistematično pripravljajo na svoje poslanstvo. V tem času študirajo na Teološki fakulteti, kjer morajo po petih letih enovitega teološkega študijskega programa še pred diakonskim posvečenjem opraviti diplomo. Po prejemu diakonskega posvečenja sledi še eno leto pastoralnega teološkega izpopolnjevanja, ki obsega delo po župnijah ob koncu tedna in priprave na posvečenje in novo mašo.«

Semenišče je torej bolj namenjeno vzgoji kot pa študiju.

»Kot ravnatelj sem odgovoren za to ustanovo. Prvič sem bil njen ravnatelj oziroma rektor v letih 1991-1997, drugič pa od leta 2007 naprej. Z mojo službo je povezana odgovornost za programe vzgoje in priprave kandidatov za duhovništvo. Seveda bedimo tudi nad potekom njihovega študija. Skrb za bogoslužje v semenišču in za duhovno oblikovanje duhovniških kandidatov je zaupana spiritualu dr. Primožu Krečiču, študijski prefekt pa je dr. Andrej Saje. Vsi trije sestavljamo vodstvo ustanove, pri čemer jaz kot ravnatelj usklajujem delo in skrbim za zagotavljanje možnosti za njeno delovanje.«

Spominjam se, da so včasih po hišah zbirali hrano za bogoslovce. Je to danes še v navadi?

»V nekaterih župnijah je ta navada še ostala, še posebej na Gorenjskem, kjer so nekatere župnije, na primer Naklo, Šenčur in Cerklje, zelo radodarne. Tako še vedno dobimo dovolj krompirja in zelenjave ter drugih poljskih pridelkov. Včasih so bile med darovi tudi koline, ki jih sedaj skoraj ni več. Včasih, še posebej od leta 1965 do leta 1980, ko je bilo v semenišču tudi do 240 bogoslovcev, je bila ta pomoč zelo pomembna. Takrat tudi denarja ni bilo na pretek in so župniki zbirali pomoč v hrani. Sedaj nas je v hiši manj in zato ni potrebe po velikih količinah hrane.«

Vi imate gotovo podatke, koliko novih duhovnikov bi vsako leto potrebovala katoliška Cerkev v Sloveniji.

»Pred leti je kanonik dr. Rafko Lešnik, ki je bil zelo dober v statistiki, rekel, da bi v ljubljanski nadškofiji, katere del je bila takrat tudi sedanja novomeška škofija, s sedmimi ali osmimi novomašniki letno pokrili vse potrebe. Dober kazalnik potreb je število umrlih duhovnikov, tako po župnijah kot v redovih in v izseljenstvu. Lani je umrlo 24 duhovnikov, posvečenih pa jih je bilo 11. Letos je bilo v katoliški Cerkvi na Slovenskem posvečenih 9 duhovnikov, do danes pa jih je umrlo že 16. Več umrlih kot posvečenih kaže, da se bo razmerje še slabšalo in da bodo potrebe po novih duhovnikih vedno večje.«

V Cerkvi pravite, da je Bog poklical tega ali onega fanta v duhovniško službo. Kako najde tak fant, ki se je odločil za duhovniški poklic, pot do vas?

»Običajno se najprej obrne na svojega župnika, ki to željo sporoči meni ali škofu in nam nato posreduje osebno prošnjo kandidata in potrebne dokumente in spričevala, svoje mnenje pa mora napisati tudi župnik. Mi kandidata ne poznamo, župnik pa ga, saj je želja po duhovniškem poklicu zrasla v skupnosti Cerkve, v župnijskem občestvu. Danes, ko se tudi pri posameznih duhovnikih pojavljajo različne težave, se je treba že na začetku prepričati, kakšen človek stopa v semenišče. Kandidat in župnik sta povabljena na pogovor k škofu in k meni, da dobimo še osebni vtis o kandidatu.«

Ste že koga zavrnili?

»Smo. Fant je imel dobro voljo postati duhovnik, vendar so njegovo življenje spremljala dejstva, ki niso bila primerna za duhovniško življenje. Svetovali smo mu, da je treba najprej rešiti sporne stvari, potem pa se lahko naprej pogovarjamo.«

Kaj pa odstranili iz semenišča?

»Tudi to se je dogajalo. V semenišču se veliko pogovarjamo, uradno in sproščeno, vsaj dvakrat letno pa pridejo na pogovor z bogoslovci tudi škofje. Predstojniki dajemo veliko pozornost skupnemu bivanju. To ne pomeni, da ti fantje niso zrele osebnosti in da ne bi mogli živeti brez naše prisotnosti, vendar se nam zdi življenje v skupnosti pomembno za vzgojo in za oblikovanje osebnosti bodočih duhovnikov. Tako smo skupaj že zjutraj malo po šesti uri pri molitvi in skupni maši in nato pri zajtrku, po katerem gredo bogoslovci na predavanja na Teološko fakulteto. Skupaj smo pri opoldanski molitvi, pri kosilu in pri večerni molitvi. Bogoslovci so odgovorni tudi za različna dela v hiši. Skupnostno življenje je pri nas zelo različno in bogato in je vodeno in spremljano od bogoslovcev. Lahko rečem, da skupnost nosi samo sebe.«

Torej vlada v semenišču strog red.

»Ne vem, če je strog. Red pa zanesljivo, čeprav je v primerjavi z redom, ki je veljal včasih, veliko bolj mil. Skupaj z načinom življenja počasi navaja bogoslovca na življenje, ki ga čaka v duhovniškem poklicu. Ker imajo današnji bogoslovci več interesov kot nekdaj, se je treba zato kar naprej pogovarjati, dogovarjati in odločati. Hiša ima svoj način življenja, svoj red in mentaliteto. Bogoslovec ima tudi duhovnega spremljevalca, ki je lahko spiritual ali eden od duhovnikov, ki jih poznamo in s katerim se lahko pogovarja o osebnih in spovednih stvareh. V oblikovanje duhovnika je vključenih kar precej ljudi.«

Kakšen mora biti duhovniški kandidat?

»Predvsem mora biti zrela, čustveno uravnotežena osebnost, zdrav in urejen človek s svojimi talenti in sposobnostmi. Če to ni, se lahko začnejo problemi in stranpoti. Biti mora človek vere s pristnim odnosom do Boga, ki se zaveda, zakaj se je odločil za tak poklic. Izpolnjevati mora študijske obveznosti in vstopati v način življenja duhovnika, da bo mogel kot človek, ki se ne poroči, sodelovati z ljudmi in skrbeti tudi za gospodarski položaj župnije. Na to odgovornost ga navajamo že med bivanjem v semenišču. Ko skupaj živimo, se skupaj brusimo in se kdaj pri reševanju težav tudi skupaj zmotimo. «

Posvečenje je korak v duhovništvo. Ali vi odločite, kdo je primeren za to dejanje?

»Po petem letu študija in po opravljeni diplomi prejmejo bogoslovci diakonsko posvečenje, po šestem letu, ki je namenjeno pastoralnemu in teološkemu izpopolnjevanju, pa pride na vrsto mašniško posvečenje. Moje mnenje je eno od odločilnih mnenje za posvečenje ali neposvečenje. Če pri nekomu spoznamo, da je treba nekatere stvari še zboljšati, dodelati, si vzamemo čas, saj ni treba, da gre vse po tekočem traku. Posvečenje se lahko odloži, če nekdo na primer ni pravočasno oddal diplomske naloge. Razlogi so lahko človeški, verski, študijski. Duhovnik ni posvečen sam zase, ampak za ljudi, da bo kot pastir posvečeval naprej.«

Letošnji novomašniki so že razporejeni po župnijah. Kdo odloča o tem?

»Škof s svojimi sodelavci v personalni komisiji, ki najbolje poznajo potrebe cerkve. Novomašnik lahko izrazi željo, v kateri župniji bi rad začel duhovniški poklic, vendar so taki primeri redki. Novomašnik dobi že na srečanju po posvečenju tri pomembne listine. Prva je listina o posvečenju, ki velja za vso katoliško Cerkev. Druga listina je dekret, kje bo kot kaplan opravljal duhovniško službo ali nadaljeval študij. Dolžnosti kaplana so napisane v zakoniku cerkvenega prava, ki ga novomašniki poznajo. V dekretu je lahko napisano tudi napotilo, na kaj naj bo pri svojem delu še posebej pozoren. Tretji pomemben dokument pa je listina o spovedni sodnosti, s katero mu škof daje dovoljenje za spovedovanje. Listina velja tri leta, potem pa mora duhovnik zaprositi za podaljšanje. Običajno, razen v primerih težav, se škof odloči za trajno dovoljenje.«