Marjan Šiling (1953-2011)

Besedilo: Primož Zevnik
Kategorija: Gorenjska / sreda, 10. avgust 2011 / 06:00

Umrl je Marjan Šiling, dolgoletni in legendarni profesor na Gimnaziji Kranj.

Bil je človek neskončne avtoritete, tako rekoč vojaške discipline, velik gospod (dijake je brezpogojno vikal), nesporna strokovna avtoriteta in širok v pogledih na zgodovino, politiko in kulturo: bil je humanist. Bil je tudi humoren, skoraj ludističen v svojih idejah ter ironičnih pamfletih. Znal je prepoznavati finese človeške neumnosti, znal je vzpostavljati neverjeten sarkazem in ironijo – za svojo masko strogosti, resnosti in avtoritarnosti je bil predvsem človek humorja, smeha, veselja in zlasti posmeha. Ko je začenjal s svojo razlago, ga je popadla poblaznela strast humanista. Razlagal je z norim, mestoma neopisljivim besednim zakladom, iz njega so bruhali podatki, nore zgodbe, ki jih znal kakor velik retorik zaokrožiti in poplemenititi s sarkazmom in ironijo. Bil je profesor, kakršnega nikoli ne pozabiš. Bil je živa legenda. Človek, ki je bil živa vez s staro šolo, konzervativnimi profesorji, oliko, manirami, spodobnostjo, zlasti pa vzgojo. Bil je tudi vzgojitelj. Vzgajal nas je v strogem konzervativem duhu in od nas zase zahteval - in to neizprosno - pokončno držo, znanje in brezpogojno strahospoštovanje. Srkali smo njegov humor, njegovo zgodbe, njegove provokacije.

Marjan je bil vojak. Bil je osamosvojitelj, na Brniku na barikadah je pomagal obraniti našo samostojnost. V razredu je imel svinčen oficirski režim. Dijaki so ponavadi v znak strahu in spoštovanja vstajali že kar med odmorom, da slučajno ne bi zamudili, ko bi z velikansko silo in hitrostjo v razred pridrvela ta silna in velika pojava. Ne bom pozabil vseh odmevnih in silnih razstav v knjižnici. Zbiral je stare kranjske razglednice, bil ljubitelj gomulk (le kdo se ne spomni naših medmestnih rdeče-belih vlakov). Vsako leto je dijake peljal v Benetke, Padovo, München, Bolzano in Verono. To so bili čudoviti izleti, polni prefinjenih šal, odličnih zgodb, smeha in veselja.

Nato je postal molčeč in tih. Postajal je naprej bled, nato zelen. Bila je bolezen. Rak na jetrih. In v tej bitki se je boril ko lev. Žena Marjana in oba sinova so mu trdno stali on strani. Kemoterapije so ga počasi izčrpale. Težko je govoril, težko je hodil, vendar se je boril z enako silo in močjo, s kakršno je predaval in vzgajal generacije polnih 33 let. Rak je počasi, a vztrajno napredoval. Nazadnje sem ga videl tik pred svojim dopustom, izčrpanega in izmučenega.

In nato je umrl. Odpoved jeter. Rak je zmagal. Šiling je zapustil za sabo velikansko dediščino. Iz nas, gimnazijcev, je naredil ljudi, vzgojil nas je in nam z železno roko vcepil vrednote in kritično distanco do sveta in idej. Neskončno ga bom pogrešal, njegovo nežno in mehko dušo, njegov ludistični humor, njegove fantazme in projekcije, pogrešal bom Carmino burano, ki jo je poslušal v svojem kabinetu, pogrešal bom popotovanja po Münchnu, sejem v Bolzanu, pogrešal bom pirovanja v Kotu, kozarčke marmelade, ki je pošiljal, pogrešal bom njegove starinske ure, pogrešal bom najine šale v knjižnici, njegovo vednost, njegovo neverjetno razgledanost, pogrešal ga bom kot prijatelja in svojega profesorja.

Odšla je še ena legenda mesta Kranja in moje gimnazije. Srečno v onostranstvu, dragi Marjan Šiling. Pa saj nikoli nisi pravzaprav verjel v nebesa. Upam, da si miren in srečen. Živel si polno, lepo in plemenito življenje.