Idealni dopust

Kaj je najbolj značilno za prvo polovico avgusta? Gotovo to, da je dopustovanje na vrhuncu. Začel se je že drugi mesec šolskih počitnic, zdaj pa je čas, ko je na dopustu tudi večina zaposlenih, številna podjetja in ustanove imajo kar kolektivni dopust. V Italiji in na Bavarskem pa je na dopustu tako rekoč cela država. Vsi si v teh izrazito katoliških deželah privoščijo veliko ali vsaj malo mero poletnega počitka, ki doseže svoj vrhunec na veliki šmaren, v prazniku Marijinega vnebovzetja. Prvo večje deževje po tem prazniku pa prinese prvo večjo ohladitev, po kateri se poletje ne vrne več z vso toploto, sonce nima več vse moči, dan je spet vse krajši …

Na tem mestu smo že večkrat zapisali, kako različni so v naših časih načini preživljanja dopusta, zato tega ne bi ponavljali. Saj veste: eni gredo na morje, drugi v gore, tretji po svetu, večina ostane doma … Vprašajmo se to pot raje, ali je mogoč tudi idealni dopust? Po mojem ni. Bolj realno bo, če se vprašamo, kateri dopust v življenju vsakega od nas je bil še posebej lep? Sam imam kot res lepa v spominu tista poletja v gimnazijskih in študentskih letih, ko sem nehal hoditi na morje s svojo prvo družino. Ata in mama ter mlajši brat in sestra so še hodili vsako poletje za en teden, jaz sem se v svojem igranju odraslosti odločil, da sem to družbo prerasel. Odločitev je bila pravilna. Vsako poletje sem bil en teden sam doma. Moja naloga je bila vsak dan dvakrat nahraniti zajce in kure in vsak večer zaliti rože na zunanjih okenskih policah, one v hiši pa le enkrat v tistem tednu. Vse drugo je bilo po moji svobodni volji in izbiri. Še kaj malega skuhati ni bilo problem, včasih celo izziv. Če posodo pomivaš sproti, se sploh ne nabira. In kaj sem počel sicer? Nič posebnega. Veliko bral in spal, zmerno pohajkoval, se delal, kot da ne vidim nobenega drugega, pravega dela … In teden je minil, kot bi mignil. Če bi me danes vprašali, kaj bi si raje privoščil, 80-dnevno potovanje okoli sveta ali sedemdnevno samotarjenje doma, bi se seveda odločil za prvo, na tihem pa upam, da me še kdaj doleti tudi drugo, a le za sedem dni.

Me prav zanima, kako bi se v iskanju odgovora na vprašanje, kateri je, oziroma ali je sploh mogoč idealni dopust, odločili drugi? Prepričan sem, da bi vsak odgovor, ki bi trdil, da »to pa je idealni dopust«, z lahkoto spodbijal, pri vsakem bi slej ko prej našel kak manko ali slabo stran. Denimo: nekdo vam ponudi, da lahko ostanete celo leto na plačanem dopustu. Bi sprejeli? Seveda bi, kdo ne bi? Kljub temu pa ni mogoče reči, da bi bila to idealna možnost. Ko bi ta postajala dejanskost, bi se lahko primerilo kaj neljubega ali celo hudo nesrečnega in vsa reč bi se končala daleč od idealov. Da ne govorimo o tem, da bi moral ta plačani dopust nekdo plačati – tistemu bi bil torej v breme. Če bi jih bilo več naenkrat, bi bilo takšno breme celo za državo preveliko. No, resnici na ljubo: če bi nekatere od »nepogrešljivih« državljanov poslali na dolgo potovanje za Luno ali celo na Mars, jih mnogi ne bi prav nič pogrešali in mogoče bi si v času njihove odsotnosti celo država opomogla.

Ne sekirajte se torej, če svojega letošnjega dopusta ne preživljate tako, kot bi si morda želeli. Idealnega dopusta tako ali tako ni, nihče nam ga ne more dati in sami si ga ne moremo vzeti. Lahko pa se potrudimo, da si tistih nekaj dni, ko nam je dopustno biti na dopustu, vsaj sami sebi ne pokvarimo. Po velikem šmarnu se z dopustov vrnejo tisti, ki jim služimo in spet bo vse po starem. Ali pa še slabše.