Kako je vse skupaj zapleteno (1)

V zadnjih mesecih, ko domala vsa Slovenija trepeta zaradi punčke, ki jo hočejo odvzeti ''koroškemu'' očetu, ki je že od njenega rojstva skrbel zanjo, ter jo dati otrokovi materi, so se v marsikomu, ki je bil v času odraščanja prepuščen neosebnim, in zaradi tega tudi zelo krutim mlinom inštitucij, prebudili spomini. Privreli na dan in vnovič povzročili bolečine. »Z otroki delajo kot svinja z mehom,« trdi moja sogovornica, ki socialne delavke, ki je bila zanjo zadolžena, ne bo nikoli pozabila.

Danes so - kljub prisotni bojazni pred mediji - za otroke, ki so jih starši pišmeuhovsko prepustili usodi, hudi časi. Dajo jih v rejo, kjer pogosto obtičijo do osemnajstega leta, ko država zanje preneha skrbeti. Če so morda v rejniški družini, s katero se ne razumejo najbolje, ostanejo na cesti. Prepuščeni sami sebi. Kako kruti so ti trenutki, mi je, nedolgo nazaj, pripovedovala Neira, neko drugo dekle iz neke druge zgodbe.

Nikita, moja sogovornica, danes šteje malo več kot štirideset pomladi. Življenje jo je nosilo sem in tja, največkrat pa jo je treščilo ob skalnate čeri, da se je zaradi duševnih ran, ki so ob tem nastale, komaj pobrala. Pravi, da se ne bo nikoli mogla sprijazniti s krivicami, ki jih je bila deležna. Predvsem pa ne z nečloveškim, naravnost krutim odnosom tistih, ki so jo prekladali sem in tja, ko je bila še otrok.

Srečali sva se v času, ko je bila vnovič na tleh. Brez službe, brez doma, le s škatlico cigaret v žepu. Posedala je po parku, pa ni želela biti klošarka. Če ji je kdo pustil na klopi kakšen evro, je bila celo užaljena. Saj je imela denar, socialno pomoč za brezposelne. Pa tudi nekaj prihrankov, tako, za vsak primer. Ni pa mogla zdržati med štirimi stenami, ki so jo dušile. Zato je dneve, v soncu in dežju, preživljala zunaj, na prostem, kjer je ni tlačilo k tlom in kjer se je počutila vsaj malo svobodno.

Njeno življenje je bilo eno samo matranje. Rodila se je ženski, zelo ambiciozni, zagledani vase, brez čuta za sočloveka. Enako kot do drugih se je obnašala do lastnega otroka. Že prvi teden po Nikitinem rojstvu je začela obiskovati predavanja na fakulteti, otroka pa je puščala samega, dokler se na njen vztrajni jok niso odzvali sosedje in poklicali policijo. Ker pa je Nikitina mama izhajala iz dokaj pomembne družine, si nihče ni upal kaj dosti ukrepati.

»Pripovedovali so mi, da sem bila stara že skoraj dve leti, pa še zmeraj nisem hodila. Menda zato ne, ker me je bilo ''nemobilno'' laže nadzirati. Kako sem preživela čas do takrat, ko me je mama sama od sebe dala v rejo, ve sam Bog. Še danes mi ni jasno, zakaj so me odklanjali materini starši. Sploh me niso želeli nikoli ne videti, ne sprejeti. To je ena od skrivnosti, ki jo moram nekoč še raziskati. Bila sem namreč prvi vnuk v družini, toda zame se nihče ni zmenil. Pa da se ne bom preveč zapletla: takrat, ko sem šla v rejništvo, sem zelo slabo govorila, še zmeraj sem lulala v plenice, bila sem prestrašen otrok, bala sem se jokati, ker sem jih zmeraj dobila po riti ali pa me je mama preprosto prijela za lase in me butala ob steno,« pripoveduje Nikita. Med njenimi prsti pa je dogorevala še bogvedi katera cigareta.

Prva rejniška družina je bila zlata vredna. Imeli so le dva lastna otroka, tako da so njo sprejeli z odprtimi rokami. Ker je bila Nikita miren otrok, so jo hitro vzljubili.

»Pozneje so mi pripovedovali, da sem jih dodobra prestrašila takrat, ko sem nekaj ušpičila, pa so me okarali. Menda sem začela nečloveško rjoveti, zlezla sem pod kavč in med tuljenjem govorila, da bom pridna. Zelo sem jih prestrašila, saj so spoznali, da se pod mojo mirnostjo skriva delujoči vulkan, o katerem jim nihče ni povedal niti besedice. Seveda bi me takrat lahko vrnili Centru za socialno delo, a me niso. Po svojih najboljših močeh so se začeli spopadati z mojimi strahovi, veliko so me crkljali, tako da sem že prvo leto, ko sem bila pri njih, govorila kot dež, nisem več lulala v plenice in tudi tujcev sem se malo manj bala. Potem sem šla k prvemu obhajilu, prvi razred sem končala s samimi peticami. Nič mi ni bilo hudega, rejnika sem imela rada, kot bi bila moja starša. Mama me je v tem času obiskala le enkrat. Še takrat, ko je prišla, bi bilo bolje, ko ne bi. Spominjam se je kot zelo lepe ženske, lepo je tudi dišala, vendar me ni vzela niti v naročje. Stala sem sredi kuhinje in bilo mi je nerodno, nisem vedela, kaj bi. Nerodno je bilo tudi rejnikoma, na srečo se je hitro pobrala. Spomnim se, da mi ni prinesla nobene igrače …

Če je to kaj važno: ko jo danes srečam na ulici, živiva v istem mestu, pogleda skozme. Kot da se ne bi poznali. Pa da se spet ne 'izgubim' v pripovedovanju. Lepi trenutki redkokdaj trajajo večno. Moja rejnica je hudo zbolela, njeno življenje je dolgo časa viselo na nitki, potem pa, ko smo že vsi mislili, da bo umrla, se je zgodil čudež, zdravniki pa so ji povedali, da bo, žal, privezana na invalidski voziček. To so bili zelo stresni trenutki za rejnika, saj je bil za vse sam. Ko pa je izvedel, da bo moral skrbeti še za negibljivo ženo, se je v njem nekaj zlomilo. Ne le mene, zanemarjati je začel tudi lastna otroka, pa saj ga razumem, bil je le nemočen moški, za katerega je pred tem skrbela žena, on pa je imel dve levi roki …«

(se nadaljuje)